Dokumentarec Ali je bilo kaj avantgardnega? razkriva zgodbo o dediščini slovenskega eksperimentalnega filma, ki je doslej počivala zakopana nekje v arhivih ali pa domačih predalih filmskih entuziastov. Matevž Jerman, ki je dokumentarec naredil skupaj z Jurijem Medenom, pove, da obstajajo tri zgodovinske monografije slovenskega filma, a v nobeni ni niti besede o amaterskih eksperimentalistih od 50. do 80. let prejšnjega stoletja. Ti so film odkrivali onkraj uradne filmske produkcije, zlasti v takrat popularnih kinoklubih. »Uradna perspektiva je nanje vedno gledala kot na nekaj obstranskega, trivialnega. Šele v zadnjih letih jih prepoznavamo kot nekaj pomembnega,« pojasni Jerman. Pri nas tudi nikoli ni obstajal konsenz o poimenovanju tovrstnega ustvarjanja. Ker je nastajal zunaj institucionalnih okvirov, se ga je včasih oprijelo ime amaterski film. Jerman pravi: »Znotraj te 'alternativne' produkcije lahko prepoznamo določene avtorje in filme, ki ustvarjajo na veliko bolj konsistenten avtorsko-poetičen način in delajo filme, ki jim lahko danes mirne duše rečemo eksperimentalni. Dobesedno nihče jim ni narekoval, kaj in kako morajo delati, osvobojeni so bili vseh pravil o tem, kako se dela film. V bistvu so raziskovali in se igrali, nastali pa so svobodni filmski izrazi.«
Dokumentarna pripoved o slovenski atlantidi kratkometražnih stvaritev je nastala v okviru produkcijske hiše Temporama in v koprodukciji Kinoteke ter RTV Slovenija. Svetovno premiero je dokumentarec doživel v posebni sekciji Oda celuloidu: Filmi o filmu (Ode to Celluloid: Films on Film) na festivalu DokuFest Prizren. Na nedavnem Festivalu slovenskega filma se je glede na glasove občinstva izkazal kot drugi najboljši film na festivalu.
Obstoj vznemirljive sence
Soavtor dokumentarca Matevž Jerman že več let sodeluje s programskim oddelkom Slovenske kinoteke kot kurator programov kratkih filmov in raziskovalec posebnih avantgardnih zbirk. Včasih se počuti kot lovec na zaklade. »Med posameznimi avtorji in njihovimi pristopi je obstajala ogromna raznolikost, ki se razlikuje tudi od hrvaške in srbske avantgardne scene tistega časa. V Zagrebu so imeli že neko teoretsko podlago, govorili so, da delajo antifilm, medtem ko so v Beogradu razvili svojo tezo alternativnega filma. Pri nas ni bilo kakršne koli splošno razširjene teorije, vsak je delal, kot je čutil.« Ti kratkometražni pozabljeni dragulji so mestoma popolnoma primerljivi s takratno »underground« sceno na Zahodu, pove sogovornik, od Američanov pa do Avstrijcev. A pri nas je ta scena zaradi nekakšne slabšalne konotacije, ki jo nosi amaterski film, v vrzeli časa poniknila.
Prvi, ki je obstoj teh avtorjev, eksperimentalistov v nekakšni paralelni sceni, sistematično popisal, je bil nekdanji direktor Slovenske kinoteke, filmski teoretik in scenarist Silvan Furlan, in sicer v istoimenskem članku Ali je bilo kaj avantgardnega?. Odgovor je da in veliko, zato so v Kinoteki okoli leta 2010 na pobudo soavtorja omenjenega dokumentarca Jurija Medena in takratnega direktorja Ivana Nedoha prvič začeli restavrirati te filme. Od takrat se kinotečna zbirka širi, doda Jerman: »V zadnjih letih pospešeno delamo pri digitiziranju vseh teh filmov. Povečini so bili delani na osemmilimetrskem traku, ki se je z vsakim predvajanjem zelo hitro spraskal, obenem pa ti trakovi propadajo. Njihova prihodnost je digitalna, zato moramo na te analogne nosilce skrbno paziti.«
Ugrizni me
O vsebini teh kratkih filmov Matevž Jerman še razkrije: »V teh filmih so nore stvari. Vzemimo popolnoma punk filme Davorina Marca, ki se je veliko ukvarjal tudi s samo materialnostjo filma. Znan je denimo njegov film Ugrizni me. Že enkrat. Film je naredil tako, da je osemmilimetrski filmski trak prežvečil in ga spustil skozi projektor. Če ne veš, za kaj gre, je videti kot neka nora abstraktna animacija, a nastala je tako, da je avtor dobesedno zagrizel v film.« Med nastopajočimi v dokumentarcu je tudi Karpo Godina, ki je v svojih kratkih filmih raziskoval formo tako imenovanih živih slik, pristopa, po katerem je kasneje postal prepoznaven. Naško Križnar Oho, eden od avtorjev eksperimentalne scene, je povedal, da so takšne filme delali, ker drugače niso znali. Jerman ob tem dodaja: »Skoraj vsak od teh avtorjev ima neko fantastično lastnost, zaradi katere zelo izstopa.«
