»Ena od največjih igralk, kar se jih je kdaj pojavilo na filmskem platnu.« »Najbolj silovita in žareča zvezda neodvisnega filma.« S takšnimi in podobnimi zapisi so mnogi svetovni mediji pospremili nedavno smrt legendarne ameriške igralke Gene Rowlands (1930–2024), ki se je v svoji več kot šestdeset let trajajoči karieri uveljavila predvsem z vlogami ranjenih, psihološko zapletenih ženskih likov, pa tudi s sodelovanjem v filmih ameriškega režiserja Johna Cassavetesa, svojega življenjskega sopotnika, s katerim je bila poročena več kot tri desetletja, vse do njegove smrti leta 1989. Za svoji vlogi v dveh od njunih filmov, drami Ženska pod vplivom (1974) in kriminalki Gloria (1980), je bila nominirana za oskarja za najboljšo igralko, za vlogo v psihološki drami Opening Night (1977) je na berlinskem festivalu dobila srebrnega medveda, častnega oskarja za življenjsko delo pa so ji podelili leta 2015.
»Kar koli bi že povedala o Geni, ne bi zadostovalo, ker je tako neverjetna,« je pred leti sodelovanje z njo opisala stanovska kolegica Winona Ryder, s katero sta skupaj zaigrali v filmu Jima Jarmuscha Noč na Zemlji (1991). Mlajša generacija jo pozna zlasti po vlogi v romantični drami Beležnica (2004), ki jo je režiral njen sin Nick Cassavetes, v njej pa je igrala oskrbovanko doma starejših, v katerem ji moški prebira zgodbo o mladem paru, za katerega se izkaže, da sta prav onadva. Igrala je tudi v gledališču in na televiziji; za svoje delo je prejela štiri nagrade emmy in pa dva zlata globusa. Gena Rowlands je umrla minulo sredo v družinskem krogu; uradnega vzroka smrti niso navedli, toda znano je bilo, da igralka že kar nekaj let trpi za alzheimerjevo boleznijo.
Prednost je dala svobodi
Virginia Cathryn Rowlands se je rodila v okolici mesta Madison v Wisconsinu, kjer se je po mnogih selitvah družine v njenem otroštvu (oče je bil bankir, pozneje pa visok državni uradnik) tudi vpisala na univerzo. A leta 1950 se je vendarle odpravila v New York, da bi študirala na Ameriški akademiji dramskih umetnosti; že kmalu je začela nastopati na gledaliških odrih, leta 1952 je debitirala na Broadwayu v igri Sedem let skomin Georgea Axelroda, nato pa v drugi polovici 50. let zaigrala še v vrsti bolj ali manj uspešnih televizijskih nadaljevank – v eni izmed njih, to je bila detektivska serija Johnny Staccato (1959), tudi skupaj z možem Johnom Cassavetesom, igralcem, s katerim sta se spoznala že v času študija in se leta 1954 tudi poročila.
Prvi film, v katerem je nastopila, je bil Visoka cena ljubezni (Jose Ferrer, 1958), režiji in scenaristiki pa se je sčasoma posvetil tudi Cassavetes. Prvič sta sodelovala pri njegovem tretjem filmu, A Child Is Waiting (1963), kjer se je Cassavetes zaradi njene vloge sprl s producentom, zato sta se odločila, da bosta odtlej ustvarjala neodvisno od hollywoodskega sistema. Do leta 1984 sta posnela še devet filmov – med njimi tudi uvodoma omenjene, ki še danes bistveno določajo njen umetniški opus. Če ne bi spoznala Cassavetesa, bi se njena kariera mogoče razvijala čisto drugače, je v intervjujih večkrat razmišljala Gena Rowlands: »Morda bi bila blondinka v romantičnih komedijah.« Hkrati pa se je zavedala, da je lepota v Hollywoodu tako samoumevna, da nima prave teže; in ko jo je pri starosti 69 let revija People uvrstila na seznam najlepših ljudi na svetu, je kot svoj »recept za lepoto« na pol v šali navedla, »da je skrivnost v sončnih očalih in kancu šminke«.
