Tik po projekcijah smo v zunanjem prostoru Avditorija v Portorožu ujeli tri študente z Akademije za gledališče, film, radio in televizijo. Povedali so nam, kako razmišljajo o svoji filmski prihodnosti v Sloveniji, kakšno pot si želijo ubrati in kako so ustvarjali svoje kratkometražne filme, ki si jih je bilo mogoče ogledati na festivalu. Tadej Sinkovič je študent montaže, ki pravi, da vse študente vsaj malo mika tujina: »Rad bi ustvarjal v slovenskem prostoru. Dobro je, da slovenski filmi nastajajo, da se to področje širi in da hočemo tu narediti nekaj dobrega. Se mi pa zdi, da je tujina mogoče nujna, da se slovenski film malo bolj vzpostavi.« Z njim se strinja Tinkara Klipšteter, študentka filmske režije: »V tujino bi želela tudi zato, da spoznam drugačne principe dela in razširim mrežo poznanstev. Slovenski film je zagotovo odvisen od koprodukcij, ampak na koncu si tudi jaz želim v njem narediti neko spremembo, mogoče biti del nove generacije, ki bo pogumna in sveža.«
Zgodbe, ki zanimajo mlajše filmarje
Tadej Sinkovič je kot montažer sodeloval pri kratkem filmu z naslovom Grobo tkane niti, ki ga je režirala in zanj scenarij napisala Iza Mlakar. Sinkovič je o zgodbi filmskega projekta povedal: »Film govori o čudni situaciji, v kateri se znajdeš, ko slišiš prepiranje iz sosednjega stanovanja in ne veš, kaj bi naredil. Ne slišiš prav dobro, za kaj gre, in se ne zavedaš resnosti situacije. To je zgodba o tem, kaj se lahko zgodi, če pomagaš.« Tinkara Klipšteter se je po drugi strani v svojem kratkem filmu Mentor, za katerega je napisala tudi scenarij, lotila tematsko precej težke zgodbe. Ta se dogaja v prostorih AGRFT, natančneje na gledališki vaji, na kateri profesor v sklopu študijskega procesa prestopi mejo in spolno zlorabi študentko igre. »Tega smo se lotili predvsem s perspektive žensk. Želela sem, da med tem procesom ne bi povzročili travm še eni mladi igralki, zato smo se osredotočili na to, kaj lahko takšno dejanje povzroči v človeku, ne da bi pokazali sam akt. To smo dosegli z drugimi prijemi, recimo bolj z zvokom, s pogledi.« Pomembna faza v nastajanju filma so bile predpriprave. Vsi v ekipi so se pred snemanjem veliko pogovarjali o spolnem nadlegovanju in zlorabah. »To je nekakšno sivo območje, v katerem se moraš znajti, tudi s pomočjo intuicije, ker ni nobenih pravil. Vedno bo nekdo, ki mu to ne bo všeč. Upam, da smo s filmom dosegli to, da bodo predvsem starejše generacije spremenile pogled na to temo,« je še povedala bodoča režiserka.
Študijske napake niso tako usodne
Matic Štamcar je včeraj predstavil svoj magistrski film in ponosen je, da ga je celotni ekipi dejansko uspelo končati. O procesu snemanja je povedal, da je bilo dolgotrajno in izčrpavajoče, film z naslovom Trnek se namreč dogaja v čolnu na vodi. »V zgodbi pride desetletnik za en dan k očetu in skupaj gresta s čolnom na jezero. Problemi, ki jih je oče prinesel s seboj s kopnega, se začnejo kazati na vodi. Za vse te njune spletke zmanjkuje prostora, onadva se pa drug drugemu ne moreta umakniti,« je Štamcar obnovil sinopsis in razložil, da je študentski film poseben preizkus. Bolj kot kadar koli kasneje v karieri si lahko filmarji dovolijo zamočiti med študijem. Tega si sicer ne želijo, a študijske napake niso tako usodne. »Med našim snemanjem smo si morali izmisliti tudi novo funkcijo, ki je na študentskih filmih po navadi ni – koordinator plovil. Čeprav deluje koncept filma čisto preprost – imamo dva človeka na enem čolnu –, je za tem veliko načrtovanja. Čoln smo morali pretovoriti z Obale na Ljubljanico in potem nazaj na morje, kar smo morali načrtovati nekaj mesecev.«
Na vodi v nasprotju s kopnim vsaka nova postavitev kamere terja tudi več časa in je siceršnji dolg snemalni proces postal še dolgotrajnejši. »A človek se potolaži, ko si ogleda, kako se je Spielberg na vodi lotil snemanja filma Žrelo. Tudi on je globoko zavlekel svoj proces,« se nasmeje Štamcar. Takšni podvigi, včasih malo gverilski, ki predstavljajo drugačno filmsko izkušnjo, so za mladega filmarja več kot dobrodošli. »Na akademiji je dostikrat tako, da hočejo, da se malo ustrašimo že vnaprej. Pa vsi vemo, kaj to pomeni, vsi ti pripovedujejo, a stvari moraš preizkusiti.« Nadobudni režiser je še mnenja, da je Slovenija za filmske začetke več kot primerna: »Na taki ravni, kot lahko mi delamo neke stvari, si jih v tujini veliko težje privoščijo. Tukaj recimo lažje dostopamo do producentov, ki imajo neko kilometrino in te lahko varujejo. To so prednosti majhnega sveta. Se pa sprašujem, kako je na dolgi rok. Vedno imaš upanje, da boš lahko od filmov normalno živel.«
