Paznica Eva, ki jo igra nenadkriljiva Sidse Babett Knudsen, se zdi svetel primer represivnega sistema. Vsako jutro prijazno pozdravi vsakega zapornika, ki mu odklene vrata njegove celice, zanje organizira tečaje matematike in joge, zdi se, da verjame v svoje delo in njegove učinke na zapornike. Ker je samska, je vedno pripravljena vskočiti namesto drugih kolegov, zdi se, kot da je to delo njeno poslanstvo, njena intimna misija izboljšanja sveta. Vse dokler iz nekega drugega zapora ne pripeljejo mladega moškega, Mikkela (izvrstni Sebastian Bull), ki jo očitno vznemiri. Njenega miru je konec. Prestaviti se da na najbolj varovan oddelek, kjer je nameščen, konec je jutranjih pozdravov, začne se njeno obsedeno opazovanje tega Mikkela, začnejo se njene majhne podlosti, zlorabe moči, poniževanja in provokacije, ki mu grenijo življenje – ki se sicer zdijo rahlo nekredibilne z ozirom na vseobsegajoč, totalen nadzor.
Postopoma se gledalcu razkrije, da ima njena obsesija nekaj opraviti z njenim sinom. Nadrejeni celo zasluti, da nekaj ni v redu, a ko se Eva zapornika v napadu besa loti s pestmi, jo pred nadzorno komisijo ubrani - ta »solidarnost« v slabem je izvrsten odsev tiste med zaporniki in v tolpah, in je hkrati odsev izkrivljenosti zunanjega sveta.
Tudi sicer je film grajen na odsevih: ko Eva vidi Mikkela in njegovo mamo, ki ga pride obiskat, je presenečena nad njunim nežnim odnosom, ki ji kot slaba vest priklicuje neznosnost njenega odnosa s sinom in njeno olajšanje, ko so ga zaprli in je lahko v svoji nemoči dvignila roke od njega. (Angleška sprememba naslova filma v Sinova poudarja prav to podobno usodo dveh samskih mater s težavnima otrokoma.) Ko zapornika sadistično ponižuje, pa mu postaja podobna. Ko mu končno razkrije razloge za svoj bes in jo ta začne izsiljevati zaradi zlorabe položaja, se spet prezrcali v nekdanjo popuščajočo, nemočno mamo s slabo vestjo. Rada bi se odrešila njegovega izsiljevanja, a tudi odkupila za svoje nasilje, rada bi zgodbo, ki bi se končala drugače kot njena. Zato pri upravi izsili Mikkelov obisk matere na njunem domu, ki dokončno spodnese njene upe v srečen konec.
Obrati so vrstijo čisto do konca filma, ambivalenca med obupom, obvladovanjem travm in neobvladanim, že kar morilskim besom ne odjenja, in v tem Eva, zlomljena od neodpravljive žalosti izgube sina, postaja podobno nepredvidljiva kot nevarni zaporniki v tej najgloblji kleti zapora. Zapornik in čuvaj sta zaprta v isti kleti. Celoten film, razen kratkega izleta, se dogaja v tej kleti, v zaporu smo tudi gledalci, ki se privajamo tako klavstrofobični rutini kot ekscesom. Eva je tam dneve in noči, to je njen svet, ker zunaj njega nima ničesar, je neke vrste prostovoljna kaznjenka, le da je del »dobre« strani, del sistema, ki verjame v človekovo prevzgojo. A le do določene točke. Od te točke naprej gre le še obvladovanje ljudi, ki morajo zvoniti za odhod na stranišče, a je ta zvonec lahko preslišan, če tako odloči paznik, ljudi, ki jih, kompulzivne, privezujejo na mize kot v srednjem veku, in ki jih razglasijo za nepopravljive. Torej obsojene na večno klet.
