Igrani prvenec indijske režiserke Payal Kapadia se pred nami razpre kot poetična meditacija o ljubezni, prijateljstvu in osamljenosti v mestu, ki nikoli ne spi: Mumbaju, ki prekipeva od trušča javnega prometa in gneče ljudi, ki se tja s podeželja priseljujejo v iskanju zaslužka in boljšega življenja. Med njimi so tudi tri medicinske sestre različnih generacij: konservativna Prabha, katere mož živi v Nemčiji, a je ob odhodu v tujino »izgubil razum ali pa spomin«, saj se ji že več kot leto dni ni oglasil, vdova Parvati, ki ji po moževi smrti grozi deložacija, in mlada, svojeglava Anu, ki jo starši zasipajo s fotografijami potencialnih hindujskih soprogov, medtem ko se sama skrivaj sestaja s fantom muslimanske vere. Vsaka s svojimi izzivi tako krmarijo po kaosu 21,6-milijonskega mesta, ki se nenehno širi in transformira, kot nam z dokumentarističnim, že skorajda veritejevskim filmskim pristopom sugerira Kapadia.
Pod nežno melanholijo mesta, ki novim prebivalcem predstavlja vznemirjenje in odprte možnosti, dokler jih z nenasitnim tempom in požrtnim kapitalizmom ne izžame, zlomi, prežveči in izpljune nazaj na periferijo, tako ves čas tiho tli režiserkina politična drža, kritična do prekomerne poseljenosti, gentrifikacije, dogovorjenih porok in prepovedane ljubezni med hindujci in muslimani. Film, skoraj v celoti posnet v monsunskem obdobju in ponoči, ko iz neštetih stanovanj bližnjih stolpnic sijejo najrazličnejši odtenki svetlobe, se tako subtilno dotakne vprašanj delavskih pravic, indijskega patriarhata, ženske kontracepcije (ter državno »sponzorirane« vazektomije), preden se v iskanju miru, intimnosti in epiloga premakne na podeželje. A tudi tam odtenki svetlobe v odsotnosti mestnega nočnega življenja ne zamrejo, s tem ko v film posije žarek magičnega realizma.
Novi skandinavski hit
V filmu Gustava Möllerja Paznica je kamera od začetka do konca prilepljena na Evo Hansen, paznico v danskem zaporu. Na oddelku z neproblematičnimi zaporniki jo spoznamo kot mirno, urejeno, striktno, a spoštljivo osebo. Zdi se, da celo zelo etično osebo. A vsi ti pridevniki, s katerimi bi jo opisali po uvodu filma, že kmalu pristanejo v smeteh. V zapor namreč nekega dne pripeljejo Mikkela Iversena, 25-letnika, ki prestaja 16-letno zaporno kazen. Od tistega trenutka postane Eva vidno razdražljiva, vzkipljiva in zadirčna. S prišlekom postane malodane obsedena, celo tako zelo, da zaprosi za premestitev na njegov oddelek, oddelek s poostreno varnostjo.
Od trenutka, ko ji to tudi odobrijo, mu začne greniti življenje. Pregleduje njegovo pošto, odreka mu cigarete, celo stranišče, pljuva mu v hrano. To počne kljub temu, da je Mikkel izrazito agresiven, vzkipljiv in nasilen. Tip človeka, ki v prepiru drugemu vrže drek v obraz ali ga zabode. Švedski režiser Möller, ki se je na filmsko sceno izstrelil z izvrstnim minimalističnim krimičem 112, tudi tokrat od prve do zadnje minute na temelju enostavnega zapleta zgradi napet, klavstrofobičen film. Pokaže, kako tanka je lahko v zaporu črta, ki ločuje zapornike in paznike. Pri čemer gledalcu zastavlja vprašanja o zlorabi institucionalizirane moči, moralnosti, pravičnosti ter mehanizmih kaznovanja in rehabilitacije obsojencev. Vse našteto pa zapakira v privlačen triler, napeto igro mačke z mišjo, v kateri se karte do konca filma večkrat premešajo. Do zadnjega tako ugibamo, kako usoden utegne biti razplet za vpletene. Novi skandinavski hit v žanru kriminalke, ki mu kakšno točko odščipne zgolj to, da protagonista na trenutke postavlja v težko predstavljive situacije.
