Filmi, ki se poigravajo z idejo potovanja skozi čas, burijo domišljijo iz različnih razlogov. Po eni strani gre že samo po sebi za znanstveno zapleten, težko doumljiv koncept, kar odpira zelo različne možnosti narativne in vizualne filmske interpretacije, po drugi pa je obče človeško privlačna misel spreminjanja preteklosti, kjer poleg ideje drugih priložnosti naletimo na vprašanja etike, usode in svobodne volje. Bi, če bi imeli možnost oditi nazaj v preteklost, spremenili kaj v svojem življenju? Bi to storili tudi ob zavedanju, da lahko že ena majhna sprememba korenito in nepričakovano poseže v vašo in časovno premico drugih? Filmski ustvarjalci se tovrstnih vprašanj lotevajo zelo različno. V tem znanstvenofantastičnem podžanru tako najdemo vse od kompleksnega do lahkotnega, od mračnjaških trilerjev do komičnih pustolovščin, od zgodb o koncu sveta do družinskih dram.
Triler Jezero Caddo, ki je od minulega tedna na voljo za naročnike HBO-jeve pretočne storitve Max, je eden najaktualnejših predstavnikov tega podžanra. Potem ko izgine osemletna deklica, lokalna skupnost sproži iskalno akcijo, ob robu katere spoznavamo zapletene odnose dveh teksaških družin, ki imata vsaka svojo dinamiko in vsaka svoje travme. Glede na lokacijo snemanja bi gledalec sicer mislil, da bodo protagonisti sredi močvirnatega jezerskega območja, polnega kanalov in bogate vegetacije, naleteli na aligatorje, a nato po približno tretjini filma namesto velike plazilce najdejo časovni portal, ki vodi v različna časovna obdobja. Pomislite na Netflixovo serijo Dark. Časovno kolovratenje je pri tem resda temeljni kamen filmskega scenarija, ne pa tudi zares centralni motiv filma. Protislovno? Niti ne.
Gre preprosto za to, da film, ki sta ga sospisala in sorežirala Logan George in Celine Held, nikoli zares ne zagrize v pojasnjevanje mehanike časovnega preskakovanja, saj to z vidika osrednjega registra filma ni zares bistveno, pač pa se namesto tega osredotoča na medčloveške odnose dveh družin, obremenjenih s tragično nesrečo in nepojasnjenimi izginotji. Pomislite recimo, kako v klasiki Neskončni dan pravzaprav ni ključno samo delovanje časovne zanke, pač pa osebna rast lika, ki ga igra Bill Murray. Kot takšen se tudi naš film bere predvsem kot socialna drama, v kateri vidimo, kako pogubni so lahko za odnose nerazrešeni konflikti, potlačene travme, nesprijaznjenost s smrtjo bližnjih oziroma kako na posameznikovo življenje vpliva nedokončano žalovanje. Dogajalni prostor, več deset tisoč hektarjev veliko jezero na meji med Teksasom in Louisiano, ki nepoznavalskemu očesu deluje kot labirint, imenitno še poudari čustveno zavozlanost likov.
Jezero Caddo sicer, ko ga pogledamo pod črto, po eni strani ne doseže žanrskih posladkov iz tega tisočletja, kakršni so recimo Donnie Darko (2001), Primer (2004), Učinek metulja (2004), Časovni zločini (2007), Looper (2012) in Predestination (2014), po drugi strani pa je učbeniški primer tega, kako z učinkovito rabo časovnega zasuka poudariti tisto, kar tiči v osrednjem registru filma. Kar je na površju povprečna družinska drama, izpade tudi kot vzdušen, dobro tempiran triler, ki s postopnim razkrivanjem filmske uganke drži napetost do zadnjega prizora. K prepričljivosti filma še posebej dodata osrednja igralska dosežka Dylana O'Briena in Elize Scanlen. Ob filmih Zbiralec duš in Smrtonosni objem zagotovo eden boljših dramskih trilerjev zadnjega obdobja.
