Če je vaš prejšnji celovečerec predstavil zgodbo o maroškem ribiču, ki s surfanjem na veter potuje do Evrope, vaš letošnji film v ospredje postavlja turno smučanje v švicarskih Alpah. Zdi se, da imate radi ekstremne športe, pa tudi snemanje v ekstremnih razmerah.
Res imam rad ekstremne športe. Ko sem imel štiri leta, sem moral v bolnišnico zaradi črevesne obstrukcije. Bilo je zelo akutno, morali so me operirati, ob čemer sem dobil bolnišnično bakterijo in pristal na intenzivni negi. Skoraj sem umrl in ker so bila to sedemdeseta leta, so me starši lahko obiskovali le za eno uro na dan. Tam sem bil tako cele dneve sam, priklopljen na vse mogoče cevke, ki sem si jih nekega dne protestno izvlekel. Po tistem so me privezali na posteljo in staršem prepovedali obiske. (smeh) Rad torej teoretiziram, da moja potreba po nenehnem gibanju izhaja iz tega. Hkrati sem bral, da dosti ljudi, ki so v otroštvu doživeli bližnje srečanje s smrtjo, kasneje poskuša ta trenutek poustvariti, tako da iščejo nevarne, adrenalinske situacije, v katerih se počutijo resnično žive.
Film temelji na vašem odnosu z očetom, tega pa v filmu poosebita igralca, ki sta resnično oče in sin. Kako to, da ste se odločili raziskati to dinamiko?
Ko je pred desetimi leti umrla moja mama, se je izkazalo, da je med nama delovala kot nekakšna mediatorka, in takoj ko je ni bilo več, sva morala z očetom na novo vzpostaviti odnos. Gre za izredno karizmatičnega človeka, ki ga imajo vsi radi, a hkrati je kot otrok, ki se ne zaveda, kaj se dogaja v drugih ljudeh. V družbi zato vedno zavzame ogromno prostora, medtem ko sam, kadar sem ob njem, obmolknem in se umaknem na stran s svojo jezo. Ravno v obdobju pisanja scenarija sva imela ogromno prepirov, zato se mi je zdelo, da bi iz te dinamike lahko nastal zanimiv film. A doslej še nikoli nisem delal s profesionalnimi igralci – tudi v filmu Atlantic. je bil protagonist pravi maroški surfer. Zato sem sprva iskal prave, olimpijske smučarje in deskarje na snegu, vendar nikakor nisem našel očeta in sina, ki bi bila prepričljiva pred kamero. Dokler ni kasting direktor scenarija poslal igralcema, ki jima je bila zgodba všeč in sta želela sodelovati. Sam sem bil glede ideje sprva skeptičen, a ko sta prišla na avdicijo, je scenarij nenadoma postal resničen.
Je oče v filmu prepoznal vajino dinamiko in samega sebe?
Filma ni želel videti pred uradno premiero, zato se je s svojo novo partnerico z avtodomom pripeljal na beneški filmski festival. Pred premiero sem bil zelo nervozen, a ko sem ga po zaključni špici pogledal, je bil ves v solzah. Za trenutek sem pomislil, da se je skozi film zavedel nekaterih stvari ... A se je izkazalo, da je jokal, ker je mislil, da sem film posnel zanj – ne pa o njem. (smeh) Izjemno je bil ponosen, ob čemer sem se kar malce nasmejal, saj se z očetovskim likom očitno ni prav nič identificiral. Ko smo bili kasneje na večerji, je tako igralca vprašal: »Gijs, je bilo težko igrati samega sebe?« Na kar mu je Gijs odgovoril: »Da, ampak jaz v filmu igram predvsem tebe.« Tudi če nekomu zelo direktno pokažeš ogledalo, se ta v njem še vedno zelo težko prepozna.
Vas je sprejem filma Alfa. v kakšnem smislu še posebej presenetil?
Sprva sem mislil, da film nikogar ne bo zanimal, saj sta v osrčju zgodbe dva bela moška, dobro situirana, privilegirana, ujeta v toksični odnos. Ne gre za temo, ki bi bila trenutno popularna, zato sem bil presenečen, ko je avtorica glasbe Ella van der Woude ob najinem prvem srečanju pripomnila, da gre za feministični film. Sam si ne bi nikoli upal reči česa takega, ker gre za film, ki na prvi pogled ne bi mogel biti bolj oddaljen od feministične tematike ... A sem takoj razumel, kaj je s tem mislila. Čeprav se sam identificiram kot feminist, sem namreč dolgo čutil, kako je oče to mojo plat zatiral.
Alfa. se začne z njunim tekmovanjem, dokler z drastičnim preobratom to ne postane boj za preživetje, ki povsem spremeni ton filma. Kako ste izoblikovali strukturo zgodbe in kdo je v filmu alfa? Sama bi rekla, da noben od moških, temveč narava.
Natanko tako. Želel sem raziskati idejo narave proti družbi, vplive naših genov na nasprotovanje družbenim vzorcem in vzgoji staršev. To idejo sem tako apliciral na dva družinska člana, ki živita v svetu, kjer se vse dogaja z ekstremno hitrostjo – kjer je vse nevrotično, polno hrupa in alkohola. Dokler se nenadoma ne soočita z naravo, in na tej točki se film spremeni. Če je ta sprva poln hrupa iz ozadja, z vstopom v naravo postaja vse bolj tih. Protagonista sta vedno bolj sama, v tišini, ob čemer smo zgodbi postopoma odvzemali sloje kulturnih vplivov, dokler ta ni zreducirana do samega jedra, ki je v svojem bistvu boj za preživetje.
Film tudi v dialogih postaja vedno bolj minimalističen.
Tudi tukaj je bila ideja, da prikažemo prehod iz dialoškega začetka v film, ki se odvije praktično brez besed. Takoj ko se odpravijo na turno smuko, v ospredje stopi tišina, v kateri pa vendarle občutimo vse, kar med protagonistoma ostaja neizrečeno. Kot filmski ustvarjalec imam rad tišino; nekaj poetičnega vidim v trenutkih, ki se zgodijo med besedami.
Igralca sta pogosto pozicionirana v kot slike, nekako ujeta v prostor, ki se razteza nad njima. Kako to, da ste izbrali snemanje v formatu 4:3?
Prav zaradi tega. Že od začetka sem vedel, da se želim fokusirati na njuno okolico, naj bodo to gore in druga narava ali stavba, v kateri sta se v tistem trenutku znašla. Želel sem, da začutimo to praznino okoli njiju in se zavemo njune – oziroma naše – majhnosti v svetu. Ta okvir ju nekako klavstrofobično tišči skupaj in nam obenem sugerira, da smo vsi del te zgodbe, da smo vsi eno.
To se najbolj občuti v prizoru snežnega plazu, ki ga ne gledamo s tretje perspektive, temveč smo vrženi naravnost vanj.
Ta prizor je kot ponovno rojstvo. Če se spomnimo Ostlundove Višje sile – plaz je tam posnet iz zunanje perspektive, z ogromnim oblakom, v katerem čutiš računalniško grafiko. A mi preprosto nismo imeli proračuna za kaj takega. Med iskanjem idej sem tako na Vimeu naletel na posnetek fanta, ki z GoPro kamero na glavi smuča po Aljaski, dokler ga ne zasuje plaz. Ko obleži meter pod snegom, kamera še naprej snema – tema je in slišimo lahko zgolj njegovo dihanje. Pet minut se zdi kot neskončnost, ko čaka, da ga nekdo izkoplje – to nekaj najbolj groznega, kar sem kdaj videl! In ta občutek sem želel poustvariti.
Čeprav je bil vaš prvoten načrt snemati v Švici, je skoraj ves film posnet v slovenskih Alpah. Kako je prišlo do tega?
V Švici smo opravili dva meseca predprodukcije in bilo je tri tedne pred snemanjem, ko sem dobil kovid, glavni igralec pa infekcijo, ki mu je paralizirala polovico obraza. A največji problem je nastal, ko smo izvedeli, da bo imela švicarska vojska nad dolino in gorami, kjer smo planirali snemanje, vaje letenja, kar bi nam povsem uničilo zvok. Primorani smo bili ustaviti produkcijo. Nakar mi je direktorica filma, Pascalle Kleingeld, omenila, da pozna enega Jožka iz Slovenije, s katerim je enkrat že snemala v gorah. In tako sem mesec dni kasneje spoznal Jožka Rutarja iz Staregare, ki nam je pokazal izjemne lokacije na Pokljuki, Voglu in Kaninu. Te so bile tudi veliko lažje dostopne kot tiste v Švici in od skupno 30 snemalnih dni smo tako kar 25 dni snemali v Sloveniji.
Kako zahtevno je bilo torej snemati v gorah, na snegu, v mrazu?
Snemali smo sredi zime, na 2000 metrih, kar je bilo izredno zahtevno in težavno, a sam sem bil ves čas tako osredotočen, da sem pozabil na mraz. Ob koncu dneva sem imel pogosto povsem zmrznjena stopala, pa tega sploh nisem čutil. Medtem ko ima oče v filmu pogosto oblečen samo pulover! Seveda pod njim nosi poseben električni telovnik, ki ga greje, a je vseeno junaško stal na tistem mrazu.
Če se za konec ustaviva še pri vaši nenavadni karierni poti: kaj vas je pripeljalo do tako drastične spremembe, da ste postali filmski režiser?
Res je, študiral sem letalsko inženirstvo in več let oblikoval letala, a resničnost tega poklica ni tako romantična, kot si morda kdo predstavlja. Cele dneve sediš za računalnikom; v Ameriki, kjer sem delal, naše pisarne niso imele niti oken. Postal sem depresiven, izgorel, zato sem pustil službo. Dokler me niso prijatelji v Londonu potegnili v svet investicijskega bančništva, a tudi tukaj sem čutil, da to nisem jaz, kar je spet vodilo v ogromno izgorelost. Na neki točki sem zato vzel nahrbtnik, se odpravil po Evropi in se v Barceloni napil z nemškim režiserjem, katerega poklic me je povsem fasciniral. Ko sem se vrnil domov, sem tako začel pisati svoj prvi scenarij in film sem sam tudi posnel. Seveda je bil zanič; vsi so ga zavrnili, češ da je hujši od največje žajfnice. (smeh) A postopoma sem se naučil montaže, s filmom sem se ob delu ukvarjal še dve leti in bil z njim sprejet na nizozemski festival, kjer sem prejel nagrado za najboljši prvenec.
