Animateka bo tako prvi teden decembra obarvala z jagodnim izborom svetovne avtorsko animirane krajine, s tekmovalnim programom kratkega animiranega filma iz srednje, južne in vzhodne Evrope, Slonovim tekmovalnim programom za otroke ter študentskim programom Mladi talenti Evrope, ki ga programski direktor festivala Igor Prassel izpostavlja kot še posebej navdihujočega. »Študentje evropskih umetniških akademij vsako leto presenečajo tako s tematikami, ki jih odpirajo, kot z rabo analognih tehnik animacije,« je povedal na včerajšnji novinarski konferenci ter dodal, da med njimi tudi letos prevladujejo študentje poljske filmske šole v Lodžu, medtem ko sta predstavnici slovenskih akademij dve: Brina Fekonja s filmom Tempomaximus ter magistrski film Onkraj obraza Anje Resman, ustvarjen v tehniki lutkovne stop animacije, katerega lutke, scenografija in realistični miniaturni rekviziti bodo vse do 15. decembra na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani.
Slovensko animacijo najdemo tudi v glavnem tekmovalnem programu, in sicer gre za režijski prvenec Tri tičice animatorke in ilustratorke Zarje Menart, izdelan v tehniki multiplan kolaža, ki tankočutno interpretira belokranjsko ljudsko pesem o pticah, ki iz daljnih dežel čez morje prinašajo blagoslove ter med ljudi zasejejo zdravje in veselje. Film je na letošnjem Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljši animirani film, nedavno pa tudi tri stanovske nagrade Društva slovenskega animiranega filma. Ozadje njegovega nastajanja bo med 29. novembrom in 8. decembrom razstavljeno v Galeriji DLUL. »Skozi ustvarjanje filma sem raziskovala, kako se simboli in teme ljudske modrosti povezujejo s človeško psiho; kako so procesi v naravi zelo podobni naši notranji naravi in kako se stvari v nas spreminjajo, kot se spreminjajo letni časi,« film opisuje avtorica sama.
Med štirimi sklopi triintridesetih filmov glavnega tekmovalnega programa pa bo zmagovalce tudi letos določala mednarodna žirija v sestavi Wouterja Jansena, dunajskega butičnega distributerja hiše Square Eyes, baskovske animatorke in doktorice umetnosti Izibene Oñederra, nemške vzhajajoče zvezde hibridne animacije Jonatana Schwenka, v Londonu delujoče neodvisne finske animatorke in umetnice Jenny Jokela ter estonske samoukinje Chintis Lundgren, avtorice tokratne festivalske vizualne podobe. Kot je zapisal programski sodelavec Animateke Chris Robinson, sicer tudi umetniški vodja festivala animiranega filma v Ottawi, gre za avtorico, ki »skozi humorne animacije vabi v dinamiko medosebnih odnosov, v katerih najdemo predvsem iskanje spolne identitete in ljubezen, pa tudi kompleksnost vstopanja v partnerske zveze in njihovega ohranjanja«.
Sedem celovečernih filmov
Med sedmimi celovečernimi filmi, od katerih bodo vsi razen Valovanja, ki smo ga lahko pretekli teden ujeli že na Liffu, na Animateki doživeli slovensko premiero, najdemo tudi kar tri naslove, trenutno nominirane za evropske filmske nagrade: Na polno! češke animatorke Kristine Dufkove, ki v prepletu stop in 2D-animacije razvije zgodbo o debelušnem dečku, ki se uči sprejemanja samega sebe; Sultanine sanje baskovske umetnice Isabel Herguera, ki pripoved zgradi na podlagi utopične knjižice bengalske feministične pisateljice Begum Rokeye, ki je leta 1905 opisala fantazijsko kraljestvo Ladyland, deželo, v kateri ženske živijo v miru, se izobražujejo in vodijo vse državne zadeve; ter že omenjeno Valovanje, ki živalim ne vsiljuje človeških, tj. antropomorfnih lastnosti, temveč jim v nenavadnem filmu ceste končno (do)pusti, da so, kar so: živali.
V posebnem programu najdemo tudi animirane dokumentarce in kratke animacije za odrasle; vanj po Prasslovih besedah umestijo vse »grozljive, erotične, žgečkljive in nasploh najbolj čudaške filme«. Umanjkala ne bo niti kinotečna retrospektiva, ki letos sliši na ime Nikoli kot prvič! in je posvečena prvencem največjih imen avtorskega animiranega filma. Med temi je vredno posebej izpostaviti predvsem kinoušesno projekcijo najstarejšega ohranjenega animiranega filma v tehniki izrezljanke Dogodivščine princa Ahmeda, pod katerega se je leta 1926 podpisala Lotte Reiniger. Gre za nemo klasiko, ki jo bo na klavirju in klaviaturah spremljala Polona Janežič.
