Novo leto, ki ni prišlo ni čisto tipičen romunski film – vsaj ne v smislu asketskega minimalizma, ki ponavadi zaznamuje naplavine romunskega novega vala. Gre za narativno in vizualno zelo bogat, razkošen film z grozdom prepletajočih se zgodb, množico igralcev in prizorišč, dodelano vintage scenografijo ter eksplozivnim zaključkom.

Dogajanje je postavljeno v Bukarešto med 20. in 21. december 1989, ko se je vsemu svetu na očeh lomila Ceausescujeva diktatura. A zdi se, da ne veliki vodja ne prebivalci Bukarešte niti malo ne slutijo, da se na obzorju svetlika odrešitev. Uslužbenec tajne policije še naprej zaslišuje svoje ovaduhe, njegova mama se s stisnjenimi zobmi seli iz stanovanja, ki ga kanijo porušiti, da bi zgradili še en socialistični arhitekturni monstrum, televizijski režiser išče rešitev za novoletno televizijsko voščilo predsedniku, potem ko je glavna igralka prebegnila čez mejo, nadomestna igralka ima preveč integritete, da bi vestno opravila svoje delo, režiserjev sin se je ravno zdaj odločil prebegniti, neki drugi oče pa skoraj zblazni od skrbi, ko izve, da je njegov sin v pismu Dedku Mrazu napisal, da si oče za novo leto želi, da bi stric Nicu umrl. Vsi so na robu živčnega zloma.

Ob naraščajoče dramatičnih tonih Ravelovega Bolera se pripovedne niti prepletajo, napetost naraste do vrelišča. Film s svojimi absurdnimi, tragikomičnimi zapleti in zadušljivo atmosfero odlično poustvari vzdušje tistega časa – konstantno paranojo in dolga leta zadrževano jezo državljanov, zaprtih v nekakšen ofucan nacionalni Big Brother, nad katerim bedijo oblasti. Dinamičen, s humorjem prežet filmski ekonom lonec Bogdana Muresanuja tako na zabaven način podaja tudi odlično lekcijo iz zgodovine.