Essa Grayeb dela v jeruzalemski galeriji, njegova umetniška medija sta video in fotografija, teme pa nacionalizem, solidarnost in to, kako nam zgodbe o zgodovinskih trenutkih pripoveduje množična kultura. Grayeb je bil maja v Ljubljani na rezidenčnem bivanju, kjer je sodeloval na skupinski razstavi, ki je v MSUM še vedno na ogled, te dni pa sta se z Bayan Abu Nahla, ki zdaj študira v Marseillu, udeležila okrogle mize o vlogi umetnikov in umetniških ustanov v luči katastrofe, ki se dogaja v Gazi.
Kakšen je vajin razmislek o umetnosti v času vojne? Ali muze res molčijo?
Essa Grayeb: Moj jeruzalemski studio je od Gaze, kjer se dogaja genocid, oddaljen štirideset minut vožnje, zato kot človeško bitje, kot oseba, kot umetnik, kot Palestinec prevprašujem vse, kar se dogaja, tudi lastno palestinskost. V Gazi je stanje doseglo še nikoli videne razsežnosti groze, a v resnici ima vsak centimeter zgodovinske Palestine drugačno realnost: Golanska planota, Galileja, Jeruzalem, Gaza ... Hkrati pa se vse ponavlja. Vprašanje, kaj je ustvarjanje v takšnih razmerah, se nam zato zastavlja samo, ni se mu mogoče izogniti.
Bayan Abu Nahla: Zame je odgovor en sam: če ne bom risala zdaj, bom izgubila kri in meso vsega, kar je v meni neobdelano, ves ta surov material o nezaslišani surovosti, ki sem jo doživljala v Gazi in ki jo moja družina in moj narod doživljata tudi ta trenutek, ko se mi tukaj na varnem pogovarjamo.
Je umetnost v vlogi ohranjanja spomina, kot temelj človečnosti?
Essa Grayeb: Ta surovi material, kot pravi Bayan, moramo uporabiti, če hočemo izraziti naša čustva in misli. Veliko umetnikov v Gazi danes dela le zato, da bi pričali, da so še živi, umetniško delovanje je zdaj dokument, da sem še tu, da sem še živ, svoj čopič uporabljam zato, da bi pričal. Vsa refleksija o umetnosti in umetniku se je spremenila, naša odgovornost se je spremenila. Gaza, kjer je na delu zločin proti človeštvu, nam je vsem nastavila ogledalo, celotnemu svetu.
Bayan Abu Nahla: Koncept umetnosti je v Gazi povsem drugačen od tistega po svetu, kjer imam občutek, da umetniki ustvarjajo, da bi nekaj začutili, v Gazi pa je obratno – še preveč čutimo stvari, ki jih potem želimo dokumentirati, po drugi strani pa hočemo narediti nekaj lepega, ker okoli nas ni nič več lepega, le ruševine in smrt, povsod. Judje sistematično uničujejo tudi vso našo kulturno dediščino.
Spomladi ste iz Gaze z bolno mamo prebegnili v Egipt. Kako ste prispeli do Marseilla?
Bayan Abu Nahla: Moji bratje in sestre so naju z mamo spravili v Egipt, ker je bila mama hudo bolna, a tudi Egipt Palestincem ne priznava niti osnovnih pravic, tam ni imela nobene možnosti za okrevanje. S pomočjo dobrih ljudi sva potem odšli v Francijo, kjer sem dobila štipendijo za študij slikarstva. Včasih resnično obžalujem, da sem zapustila Gazo, četudi je jasno, da zdaj živim dobro, varno življenje. A v sebi pogosto ne čutim ničesar lepega, ves čas premišljujem o svoji družini in prijateljih v Gazi. Včasih se, ko začnem jesti ali piti, spomnim, kako smo bili vsi lačni in bolni, ker smo pili umazano vodo, kako smo čemeli v temi. In potem ne morem ne jesti ne piti.
Essa Grayeb: In zdaj se vojna širi v Libanon in tam umirajo ljudje, ki nimajo nič z dogodki v Izraelu. Izraelci napadajo celo predstavnike Združenih narodov in tudi tega nihče ne ustavi. To je strašno znamenje: dehumanizacija, ki jo Izrael izvaja nad Palestinci in tudi nad Libanonci, je postala normalna, to pa pomeni, da se bo širila na druge konce sveta, kjerkoli bo nekdo nekomu napoti. Nihče ni več varen. Jaz sem iz krščanske družine, mi smo potomci najstarejše krščanske ločine, zdaj pa proti nam uporabljajo idejo izvoljenega ljudstva in etničnega čiščenja.
Zdi se, da je etnično čiščenje preraslo v poblaznelo radikalno uničevanje, izničenje vsega, tudi vsakega zidaka, ki še ni razstreljen, vsakega znamenja obstoja Palestincev.
Bayan Abu Nahla: Res je, sistematično uničujejo vse, tudi kulturno dediščino, ki jo je Izrael prej predstavljal turistom. Gaza je kup ruševin, tja se ne bi bilo mogoče vrniti, tudi če bi nam dovolili. Za uničenje naše hiše sem izvedela na instagramu – tam sem zagledala izraelskega vojaka, ki se je ponosno slikal pred ruševinami mojega doma.
Essa Grayeb: Naši ljudje so tako postali neke vrste novinarji, ki dokumentirajo, kaj počne morilski stroj, Izraelci pa počnejo isto skozi svojo okupatorsko prizmo.
Bayan Abu Nahla: Moja družina izvorno ni iz Gaze, tja so pribežali po prejšnji nakbi. Moji stari starši so bili izgnani, tudi moji starši in jaz, ko sem bila otrok. In zdaj se je ponovilo. Moja stara mama je pred meseci šla prvič iz zaklonišča do zdravnika in se je zavedela obsežnosti uničenja. Odtlej je le še hirala in pred dvema tednoma umrla, od žalosti. Enako pretreseni so tudi majhni otroci. Moja generacija še ima spomine na živahno, barvito Gazo, oni pa se zbujajo zgolj ob eksplozijah, točno tako, kot sem se jaz kot sedemletnica zbujala med izraelskimi napadi pred šestnajstimi leti. Kakšna bo njihova prihodnost, če slučajno preživijo?
Essa Grayeb: In zato svet ne potrebuje palestinskih umetnikov, da bi mu povedali, kaj se dogaja. Vsi lahko na družbenih omrežjih vidijo, kaj se dogaja in kar tudi mi nenehno spremljamo. Umetniki v tej situaciji nismo več aktivisti, naše delo ni upor ali orožje, niti tega privilegija, da bi govorili o umetnosti, nimamo več, mi skozi svoja dela zgolj še beležimo to, kar se dogaja. Če bi o tem, kar se dogaja, ustvarjali umetnost, bi bili popolnoma travmatizirani, nastala bi le povsem črna platna in slike kosov človeških teles. In takšna dela dejansko tudi nastajajo, iz obupa; veliko umetnikov pa je povsem nehalo delati. To je vseobsegajoč kaos, stroj, ki ubija ljudi in živali in uničuje okolje, v katerem ne bo več mogoče živeti.
Na ekološko katastrofo se ob vseh grozotah pozablja.
Bayan Abu Nahla: Izraelci uničujejo Palestince na vse mogoče načine: pobijajo nas dobesedno, ubijajo nas z uničevanjem naše zemlje in morja, ironično celo z metanjem prehranskih paketov iz helikopterjev. S svojimi risbami tudi na zahodu ne morem »zbuditi« nikogar, ker je vse še predobro znano. Rišem le še zato, ker bo morda to ostalo kot dokument; vse moje prejšnje delo v Palestini je uničeno.
Na zahodu pa je, kot že velikokrat prej, zavladala utrujenost od vseh grozot, ki nas je v naši nemoči potisnila v pasivnost, vdanost, »pozabo«.
Essa Grayeb: Palestinski umetniki so leta in leta pisali, slikali, snemali filme o tem, kar se dogaja, a nihče nas ni poslušal. In tudi zdaj nas ne. V Jeruzalemu imamo pregovor: vsako jutro se zbudimo, da bi se zahvalili bogu za to, da nam judovski naseljenci v mestu niso ukradli še enega kvadratnega metra.
Kaj pa Judje, kako živijo s tem?
Essa Grayeb: O sionizmu ne morem govoriti, ker ga ne morem tolerirati, a veliko Judov je bilo že dojenih s propagando, ki jim obljublja zmago, spremenili so celoten srednjevzhodni zemljevid. Na cesti vidite zaljubljene pare, ki se objemajo z brzostrelkami na ramenih. To je fašistična družba, a ni presenečenje, je zgolj do skrajnosti radikalizirano nadaljevanje naše zgodovine. Kdor je nad to vojno presenečen, ignorira vse, kar se je dogajalo od leta 1948 naprej. Seveda pa poznam Izraelce, ki vse to vedo in so zgroženi nad vojno, mnogi so odšli v tujino ali pa so tiho, ker se bojijo reakcij večine. A ko si tiho, si sokriv.
