Tudi nastop Johna Malkovicha, za katerega je najbrž bolj pristojen kdo drug kot glasbeni kritik, je mogoče videti v tej luči, kot nekakšno »nadgradnjo« glasbe, kot njeno aktersko vizualizacijo, kot podelitev jasnih emocij (razbranih iz virtuoznih atmosferskih levitev Malkovicha) in semantičnih komponent sicer izrazito nesemantični, težko v besede prevedljivi glasbi: prek govorjene besede, še posebej odlično interpretirane/zaigrane, glasba dobi svoj dokončno uresničen pomenski potencial. Slavni filozof G. F. Hegel je ob osamosvajanju instrumentalne glasbe izpod okrilja vokalne glasbe dejal, da čista instrumentalna glasba sicer pridobi kot glasba, a izgubi kot umetnost, in zdi se, da sodobno občinstvo živi v precejšnjem sožitju s to Heglovo premiso, čeprav sta zgodovini glasbe 19. in 20. stoletja Hegla postavili na laž. A trenutno se piše 21. stoletje.
Prvi del koncerta je bil brez »dodatkov« in »vložkov«. Nekako brez pravih »pridevkov« je bila izvedba Bachovega Koncerta za violino v a-molu, ki se ni veliko ukvarjala s spoznanji, ki jih je prinesla historična izvajalna praksa, in je skušala staviti na notranji dinamizem in razgibanost. Takšen pristop razkriva predvsem gibki tek Bachove polifonije in uspelo melodiko, manj pa se napaja pri močnih kontrastih, baročni retorični plastiki. Solistka Lana Trotovšek in gosti iz Italije so si bili v takšni nepretenciozni poustvaritvi blizu.
Več želje je bilo vnesene v izvedbo Šostakovičeve znamenite Komorne simfonije, prirejene po godalnem kvartetu. Delo izrazito niha in je razpeto med globoko introvertirane depresivne tone in neznosne izbruhe zadržane energije, zato od izvajalcev zahteva široko interpretativno paleto. Gostje iz Italije pod vodstvom dirigenta Alvisa Casellatija so bili še posebej uspešni v odmerjanju liričnih mest, v stopnjevanju začetnega dinamičnega umikanja in v razredčenih nižiščih (sijajno umaknjen solo violončela), medtem ko so v bolj razborite strani partiture vnašali izrazito željo po stopnjevanju, ki pa bi morda lahko bila še bolj odrezava in šla tako še bolj na tanek nož vzdržljivosti.
Podobno kot Šostakovičeva Komorna simfonija je tudi Šnitkejev Koncert za klavir in godala velika umetnina, čeprav je res, da ga tokrat nisem slišal kot primerek »čiste absolutne glasbe«, temveč kot glasbeno opremo odlomkov iz romana Grobovi in junaki, še natančneje poglavja Poročilo o slepcih argentinskega pisatelja Ernesta Sabata. Izbrani odlomki v igralski kreaciji Malkovicha (ta z izbranimi gestami recitacijo kaj hitro spreminja v gledališki kalejdoskop stanj, emocij in refleksij) so se nenavadno dobro skladali z glasbo, ki ni bila namenjena takšni izvedbi, a pri tem je ostajala njena substanca okrnjena: služila je kot izjemen atmosferski tepih solistični virtuoznosti Malkovicha, medtem ko je ostala skrita njena notranja igra med prevzetimi in izvotlenimi obrazci klasične glasbe, posledično tudi delež orkestra in solistke Anastasije Terenkove.
Ob koncu sem imel občutek, da bi Johna Malkovicha z največjim veseljem gledal v kakšni resni gledališki igri in da bi prav enako rad prisluhnil nerazkosanemu Šnitkeju. Prvo misel najbrž delim z mnogimi, drugo z redkimi.
