V Slovenijo oziroma tedanjo Jugoslavijo je prišla pri 17 letih. Drugačna. Dekle iz inozemstva. Nadvse podobna svoji angleški vrstnici Kim Wilde (prav tako letnik 1960) oziroma blondinka, kakršnih tiste čase na jugoslovanski estradi ni bilo. Da so se moštvu pocedile sline, je bilo skorajda neizogibno.
»V bistvu je bilo težko. V Slovenijo sva se vrnili z mamo, ki je Slovenka z Vrhnike, potem ko je umrl oče. Sicer smo v Jugoslavijo prihajali vsako poletje, takrat pa sva se vrnili za vedno. Prišli sva začet iz ničle,« pojasni Moni Kovačič ali pač Monique de Havilland, kot je njeno ime oziroma priimek po očetu Billu De Havillandu ameriškem pilotu, jazz trobentaču iz Wisconsina, čeravno se je rodila v Frankfurtu, kjer je bilo ameriško vojaško oporišče. Tedanji prvoligaši iz RTVS, v prvi vrsti tandem Tadej Hrušovar-Andrej Velkaverh, so ob sodelovanju Jožeta Privška in Milana Ferleža nemudoma dojeli njen potencial. Čeprav je že prej imela v Avstriji bend Dr. Pepper in tudi zmagala na glasbenem natečaju v Beljaku, kjer se je za njih posebej zavzel Peter Kraus, nemški Elvis Presley.
Škandal s fotografijami v reviji Start
Pravzaprav je največ hitov, po katerih se Kovačičeve spomnimo, napisal zdaj že pokojni Ferlež, dolgoletni prvi kitarist radijskega orkestra oziroma predhodnik Primoža Grašiča. Njegove kompozicije so namreč Ti si moja mavrica, Mala bjonda, Sve o tebi u meni piše ter Nasmeh poletnih dni, s katerim je Kovačičeva zmagala na prvih Melodijah morja in sonca leta 1978.
Ne glede na to, da je imela s slovenščino težave oziroma je zloge vendarle sukala kanček po svoje, spadajo njene interpretacije med bolj »catchy« izvedbe v zgodovini slovenske zabavne glasbe. Za tedanje najstnice je bila nekaj drugačnega. Tudi boljšega. Navsezadnje pri slovenskih pesmih dokazano ni nujno slabo, če pevec jezika niti ne obvlada najbolje. Vsaj Ljubka Dimitrovska v Ko zaslišim ljubljanski zvon ali Toše Proeski v Moja sta že tak primer: »Če se prav spomnim, sem izrazito velikokrat ponavljala Ti si moja mavrica. Bili so zelo pikolovski,« se Kovačičeva spominja snemanj s konca sedemdesetih, ko je bila najuspešnejša.
A bila je preveč spektakularna, da si je ne bi zaželeli tudi v južnejših republikah. Bila je pojem Slovenke. Primerljiva z Nino Gazibara, Bernardo Marovt ali Savino Geršak. S to razliko, da je ona tudi pela, pri čemer ji je status seks simbola tako koristil kot škodil. Ob omenjanju škandala, ko so v zagrebški reviji Start izšle njene fotografije, ji je še danes opazno neprijetno. »Kakšni dve leti sem bila depresivna zaradi tega, pravzaprav se še danes ne počutim dobro. Nisem ta oseba. Fotografije naj bi bile posnete za Vogue. Tedaj sem bila še manekenka v Avstriji. Sprva je bilo mišljeno modno fotografiranje, potem so nas pa malodane prisilili, da smo posnele, kar smo posnele. Med drugim so nam pobrali potne liste. Moj oče je skušal posredovati z odvetnikom, da bi prepovedal objavo, vendar mu ni uspelo.« Z afero je povezan še en znani Hrvat. Ivo Sanader, nekdanji hrvaški premier, ki je v tistih časih živel v Innsbrucku. Fotografije naj bi v Zagreb prinesel on. Tako se je vsaj pohvalil pred leti v nekem intervjuju, v časih, ko je očitno menil, da mu koristi, če izpade kanček balkanski mačo »gelibter«.
Vsejugoslovanske ambicije
V kombinaciji z afero je Moni Kovačič postala vsejugoslovanska zvezda. Redko katera Slovenka je na primer gostovala v TV-šovu, ki ga je snemala zasedba Sedmorica mladih, najboljša »showtime« zasedba nekdanje države vseh časov in tudi priljubljen bend Tita. Navsezadnje jih je povabil na zadnjo večerjo, preden so mu odrezali nogo. Sedem mladih v svojo TV-oddajo ni vabilo brezveznikov.
Ambicije, da bi se z Moni Kovačič dalo prebiti tudi na srbohrvaškem govornem območju, so kazali že slovenski avtorji. Komada Mala Bjonda in Sve o tebi u meni piše sta v srbohrvaščini izšla na plošči, ki ju je leta 1979 izdala založba RTV Ljubljana. Tudi na prvem albumu Zagonetka iz leta 1980 je večina komadov že v srbohrvaščini, kot večinski avtor pa se že pojavi Veseli Oršolić, zagrebški kitarist. Ljubljanska ekipa je ni mogla več zadržati. »Po treh letih sem se preselila v Zagreb,« na kratko razloži prestop. Kajti naslednji album iz leta 1982 z naslovom Može i jače je izšel za zagrebško založbo Jugoton. Medtem ko ji je prvi album odigrala in v studiu Akademik posnela še ljubljanska ekipa (Čarli Novak – bas, Ratko Divjak – bobni) oziroma ga je ob Veseliju Oršoliću kot producent še podpisal tudi Tadej Hrušovar, je drugi album tudi posnet v Zagrebu, malodane kompletno avtorstvo in producentstvo pa je prevzel Veseli Oršolič. V povezavi s tem, da je vmes postal tudi njen zasebni partner.
Realizirana živi v Ameriki
Z Oršolićem je živela osem let, čeravno je njena najbolj razvpita jugozveza osem mesecev druženja s Slavišo Žungulom, zvezdniškim nogometašem splitskega Hajduka. O čemer pravi: »Bila sem zelo mlada, on je bil pa nogometaš, stalno na pripravah in treningih. Tudi on, tako kot Veseli, dandanes živi v ZDA in občasno sva še v stikih, medtem ko se z Veselijem nemalokrat družim, saj ima tako kot jaz v ZDA svoj bend, živimo pa relativno blizu.«
Vendar preboj na jugotrgu kljub pojavitvam na splitskem festivalu, Evroviziji in številnih drugih priložnostih ni uspel. Tudi »resnejša« glasba, torej jazzy funky pop, ki ga je posnela z Oršolićem, je pri poslušalstvu bolj bolj ali manj padla mimo. Vtis je, da je k temu delno prispeval njen status »seks simbola«. Jugo mačizem je znal biti pri predalčkanju ženstva pač skrajno neizprosen in ni dopuščal, da bi bil kdo lahko še kaj drugega od tega, za kar ga je določil.
Danes vseeno daje vtis realizirane osebe. Ni se podvrgla plastičnim operacijam, v ZDA imata z možem družinsko podjetje, ki se ukvarja s fizioterapijo. Obkrožena je s številnimi živalmi (tudi konji), pozimi veliko smuča, občasno pa nastopa s svojim bendom Mo'z Motley Blues Band, s katerim izvaja glasbo, ki bi jo lahko primerjali s tem, kar izvaja Sheryl Crow, njena dve leti mlajša ameriška vrstnica. Vsekakor ostaja oseba, ki se je zapisala v kolektivno zavest jugoslovanstva in jugonostalgije. Kajti, ponovimo: Moni Kovačič ni bila samo slovenska, ampak vsejugoslovanska zvezda.
