Bela garda in domobranci pa so bili podaljšek kraljevine. Vse po osamosvojitvi desnica intenzivno pere umazano perilo domobranstva v službi okupatorja. Vendar neučinkovito. Tistih grehov niti čas ne bo izpral.
NOB ni bil gibanje, kot ga desnica želi prikazati, ko ne more mimo dejstva partizanstva. Med NOB je bil spopad med težnjo vzdrževanja starega stanja in iskanjem novih vsebin bivanja. To je na začetku boja povzročalo tudi nenadzorovano samovoljo med partizanskimi poveljniki, da bi za vsako ceno in takoj »očistili« teren nasprotnikov Osvobodilne fronte (OF). Predvsem na Dolenjskem je bilo veliko tega, kajti čez to pokrajino je Cerkev stoletja držala svojo »vladarsko« roko. Dolenjska je bila takrat, kot je o njej pisal Voranc, izredno revna in zaostala, kar je vedno ugoden teren za cerkveno ideologijo. Okupator je prav to potreboval, za svojo agresijo in za lov na upornike, partizane, imenovane kot bandite. Pojavi izdajalcev in posledične likvidacije so vedno v vseh okupiranih deželah, ki jih nasprotnik redno imenuje »terorizem«.
Trditev, da je komunistična partija (KP) sistematično spodkopavala Kraljevino Jugoslavijo, je pravilna, žal pa iz ust zatrjevalcev zveni tako, kot da jim je žal za Kraljevino Srbijo na Balkanu, ki naj bi nam še danes vladala, če ji »komunisti« ne bi prekrižali poti.
Dolomitska izjava se pogosto razglaša za izdajo. Vendar je bil ta odlok takrat nujen (tudi Kocbek ga je podprl) za dosego zmage. (Za OF je bila Španija zgleden nauk, kaj se lahko zgodi tam, kjer ni skupnega jedra bojevanja.) KP Jugoslavije pa je bil takrat edina politična organizacija na Balkanu, ki je bila sposobna učinkovito upreti se sovražniku in izpeljati boj.
TIGR je bil spontan upor zatiranih slovenskih in hrvaških Primorcev. Z nekaterimi člani te tajne organizacije je bila v tesnem stiku angleška obveščevalna služba. Britanski premier Churchill je nasprotoval vsakemu osvobodilnemu gibanju. Od tod tudi mnogo konfliktov, nerazumevanja in različne razlage že takrat in še danes.
OF je vključevala večino slovenskih intelektualcev in večino slovenske inteligence. Na drugi strani pa je stal večinski del duhovščine in njej predanih. Ob italijanski okupaciji Slovenije sta se slovenska cerkvena in posvetna oblast poklonili fašistični Italiji. Že v prvih dneh okupacije je delegacija iz Ljubljane v Rimu zagotovila fašističnemu voditelju Mussoliniju solidarnost in se zavezala k sodelovanju, kar je pomenilo predvsem ovajanje tako imenovanih komunistov, ki so bili nevarni tako Cerkvi kot okupatorju. Po njih ovadeni so končali po zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer so prestajali grozodejstva in usmrtitve.
Vaške straže so bile še kako »od zgoraj« ustanavljane in vodene, o čemer obstajajo tudi verodostojni dokazi. V njih so sodelovali domobranci in župniki. O tem priča tudi cerkev sv. Urha pri Ljubljani. To cerkveno »koncentracijsko taborišče« so vodili duhovniki in kruto mučili zajete partizane, kar dokazujejo tudi fotografije, ki so po vojni ostale v cerkvi. (Kako zanimivo je, da so Škofovi zavodi odklonili vpogled v svoj arhiv iz tistega obdobja.)
Če bi trdili, da domobranci (ki so se duhovno in materialno vezali na fašiste in tretji rajh) niso vedeli za razmere v nacističnih taboriščih, bi tega ne mogli trditi za logor Jasenovac, na katerega so »gledali samo čez mejo« in se »navduševali« nad njihovimi krutimi metodami. (Nemški oficir je po ogledu »prizorišča« tedaj zapisal, da je to najstrašnejše taborišče, torej hujše od nemških.) General Rupnik je pri nemškem SS celo moledoval, da bi Slovenijo organizirali po zgledu hrvaške neodvisne države NDH.
Ne samo dandanes, že 25 let desnica pritiska na javnost in stroko, da bi se umaknili spomeniki, ki zaznamujejo NOB. To je poskus uresničevanja tendence in tihega ukaza z vrha (Cerkve in Nove zaveze) »narediti to deželo spet katoliško«. Naj gre v trajni zapis zgodovinskega spomina: OF je bila najveličastnejše obrambno delovanje v vsej zgodovini slovenskega naroda, za Primorsko pa še posebno. Brez NOB, v katerega je bila OF vključena, bi bila danes na Primorskem nepreklicno v veljavi rapalska meja.
Frane Goljevšček, Izola
