»Arbitražni sporazum za Hrvaško ne obstaja. Razsodba haaškega sodišča je za Hrvaško nezavezujoča, ker je država iz sporazuma izstopila zaradi hudih kršitev na slovenski strani, sporazum sam pa je kontaminiran in kompromitiran.« Znotraj te formulacije lahko najdemo vse odtenke odnosa hrvaške politike do arbitražnega sporazuma, do razsodbe sodišča in do njene uveljavitve. In takšno je oziroma bo tudi vse bodoče hrvaško ravnanje: brez zdrsov, z jasnimi cilji.
Na slovenski strani je podoba drastično drugačna. Premier Miro Cerar o podrobnostih izvajanja arbitražne razsodbe molči, stavi pa na »dialog s kolegom Andrejem« (Plenkovićem), čeprav je jasno, da ga slednji z vabilom na septembrsko »nadaljevanje pogovorov« odkrito vabi v past bilateralnega reševanja »celotnega kataloga« meddržavnega spora, past, v kateri se bo Ljubljana tudi zares znašla, preden se bo tega zavedla.
Medtem zunanji minister Karl Erjavec ne vidi nobenega smisla v pogovorih s hrvaškimi politiki, domnevne incidente na »južni schengenski meji« izrablja za pozive evropski komisiji k discipliniranju hrvaške »neposlušnosti«, obenem pa predlaga čimprejšnjo aktivacijo že določene mejne črte na morju in celo dodatno »oboroževanje« za potrebe te implementacije.
Tretji koalicijsko-vladni partner, kmetijski minister Dejan Židan (SD), v grobem pritrjuje Erjavcu in zaostruje retoriko do hrvaških »balkanskih metod«, s tem da odkrito napoveduje tožbo proti evropski komisiji zaradi odločbe glede zaščite vina teran, torej proti tej isti komisiji, ki jo tako Cerar kot Erjavec kličeta na pomoč pri verbalni podpori arbitražni razsodbi in njeni implementaciji. Predsednik državnega zbora Milan Brglez pa je dovolj natančno ocenil, da so Erjavčeve izjave »namenjene ozkim strankarskim interesom, nikakor pa ne služijo državi«.
S to ugotovitvijo smo tudi pri bistvu problema: medtem ko ima vsa hrvaška politika do arbitraže jasno izdelano stališče in ne popušča niti ob zunanjih pritiskih, je slovenska politika tu že globoko zašla s poti: vse zgoraj navedene izjave so umeščene znotraj ozke logike medstrankarskega obračunavanja devet mesecev pred volitvami, brez skupnega pogleda na nacionalni interes, zaradi katerega bi slovenski politiki tu in tam lahko tudi zgrabili priložnost, da bi bili tiho.
Pri čemer, na tem ozkem strankarskem polju najhuje šele prihaja, ko se bo v spopad vključil najboljši politični taktik Janez Janša (SDS): volilne aktivnosti se bodo namreč najbolj ogrele ravno v času, ko bo Slovenija po izteku šestmesečnega prehodnega obdobja morala začeti implementirati arbitražni sporazum. Mojster incidentov zanesljivo ne bo izpustil priložnosti uporabiti orodje, s katerim je najmočnejši: razklano vladno koalicijo bo podučeval, da je treba Hrvate »prisiliti« v spoštovanje arbitraže, to pa je retorika, ki gre volivcem izrazito v uho. Kakšna polarizacija izjav in dejanj bo s tem nastala, si ni težko predstavljati.
Slovenska politika je dokazljivo nezrela; razumnih mož, sposobnih artikulirati in enoglasno zagovarjati nacionalni interes, izrazito primanjkuje. (Pred)volilni čas takšni artikulaciji še posebno ni naklonjen. Nočemo dramatizirati, a ne da se zapisati drugače kot: gospodje, vzemite se v roke, za preveliko odgovornost do države gre tu.
