Tako sem izkoristil priložnost in si pobliže ogledal novonastali Spomenik žrtvam vseh vojn. Žrtvam različnih vojn, da se razumemo. Žrtvam različnih režimov. Žrtvam različnih krogel, različnih revolverjev, pod taktirko različnih vodij, ki so predvsem v različnih časih mlajše zgodovine človeštva padli pod različnimi nemilostmi, različnih soljudi. Brez ustreznega sojenja, brez kančka človečnosti. Spomenik padlim padlih režimov. Boljših, slabših in grozljivih, ki jim je skupni imenovalec eno: da so pretekli. Očitno le niso bili idealni, saj bi po tej logiki morali trajati še danes.
Tako sem se s svojim starodobnim rogom zapeljal na minimalističen, svetel piedestal, na katerem se v svojem temelju združena monolita visoko dvigata v nedeljsko poletno modrino. Navpična kvadrna kolosa, ki simbolizirata pokojne duše enih in drugih. Naših in njihovih. Levih in desnih. Rdečih in belih. Takšnih in drugačnih. Na novonastalem javnem prostoru poleg mene sta si nasproti stala tudi dva starejša gospoda na kolesih, ki sta si bržkone tudi sama ogledovala stvaritev, ki vsaj v zadnjih nekaj dnevih dviguje veliko prahu. Zgolj ugibam lahko, o čem je tekla njuna beseda, a po gestah sodeč sta bržkone vneto razpravljala o uporabljenih materialih, obliki nove stvaritve in o pravšnjosti postavitve tega spomenika sprave. Morda sta tudi kakšno rekla o teh in onih, ki naj bi jih nova ljubljanska znamenitost nagovarjala ter jih v želji po mirnem jutru želela popeljati po poti sloge.
V naslednjem hipu sem opazil kak meter dolg žalni trak slovenske tribarvnice, ki ga je z nedavno postavljenega venca ob večjem gabaritu najverjetneje snel veter in se je kot kača vil med nogami mimoidočih, ki so se zgolj nekaj metrov stran mudili po svojih nedeljskih opravkih. Praktično nihče se ni zmenil za zastavo, ki je po prašni ulici švigala proti Zvezdi. Zapeljal sem se ponj. »Predsednik države Borut Pahor« je pisalo na enem izmed krakov. Pobral sem ga, obrisal prah in se odpravil nazaj do venca, kjer sem ga zapičil v pisani cvetlični aranžma, ki je negibno slonel ob vznožju enega izmed brušenih velikanov. V tem času sta se gospoda s kolesi že odpravila, njiju pa je zamenjala betežna gospa, ki se je s svojo hoduljo prišla spočit na s soncem obsijano novo pridobitev mesta.
Sedla je in se s hrbtom proti spomenikoma nemo zazrla predse. Nekolikokrat je za daljši čas zaprla oči in se najverjetneje naužila tišine, miru in novih lepot, ki jih gruča turistov še ne uporablja za selfije in kjer še ne mrgoli na stotine ljudi in kjer za zdaj še mladi popotniki ne kinkajo v prijetno hladni senci kot v sosednjem parku. Nekajkrat sta se najina pogleda srečala. Ona je bila na oni, jaz na tej strani piedestala. Bržkone ni prišla zaradi samega spomenika, sem si mislil, ampak se naužiti življenja, izkoristiti še tisto malo zdravja in moči, ki ji je še ostalo. Najbrž ni prišla ne zaradi levih in ne zaradi desnih. Ni prišla obžalovat preteklih režimov ali poveličevat sedanjega. Ni prišla odpuščat sovražniku, saj se zaveda, da je naš edini sovražnik življenje samo, zdravje in čas, ki ju ni nikoli zares dovolj, in sam človek, ki je v svoji biti zaslepljen od svoje nepomembnosti in ne vidi vsega tistega, kar zares šteje.
Prišla se je spomnit. Spomnit časov, ko je najbrž še zdrava prešerno korakala ali kolesarila po ulicah takratne Ljubljane, tako kot danes jaz. Prišla se je nadihat svežega zraka. Prišla je po življenje. Prišla se je spomnit različnih lepot tega sveta. Toplega sonca na koži. Prijetnega hladu sence. Petja ptic in žuborenja glasov mimoidočih. Lepot nepopisanih belih sten in kristalno modrega neba. Prišla je na še en prečudovit javni prostor prečudovite Ljubljane. V skrajnem primeru pa je morda le prišla zaradi svojega padlega očeta, matere ali življenjskega sopotnika ali katerega koli drugega sorodnika, prijatelja, znanca, ki je v kateri izmed neštetih nebuloz naše preteklosti izgubil življenje. Nemara se je prišla poklonit nekim padlim ljudem padlih režimov ali pa je razmišljala o nečloveških grozotah človeštva. Različni ljudje imajo pač različne zgodbe in različne vzgibe, zakaj obiskujejo različne kraje.
Gospa je tako prišla živet k spomeniku mrtvih. In mu tako kot gospoda poprej ali jaz na svoj način vlila svojevrstno življenje in upravičila njegovo postavitev, njegov obstoj, njegov namen. Novonastali spomenik v Ljubljani tako ne bi smel biti simbol politične izprijenosti in razdora družbe in časa, ki ni nič kaj dosti drugačen od vseh preteklih časov. Morali bi ga dojemati kot simbol življenja samega. Življenja, ki nam je vsem dano zgolj eno. Življenja, ki bi ga, namesto da se delimo, morali preživeti v slogi, spoštovanju in ljubezni do sočloveka. Življenja, ki je tako in tako prekratko. Življenja, za katerim vedno pride smrt. Tisočletja postavljamo spomenike mrtvim in takšen spomenik je tudi ta. Zato ga preplavimo z življenjem, izkoristimo ga in uživajmo v njem.
Viktor Kollar, Ljubljana
