Pred nekaj leti so se v naših krajih že pojavile določene sorte zelenjave, ki so sicer značilne za vroča podnebja. Tako se počasi uveljavlja okra oziroma bamija, najpogumnejši gojijo čičeriko, vrtni avanturisti pa riž. A svetovna zakladnica vrtnih kultur je še dovolj bogata, da bodo tudi v prihodnjih letih na naše vrtove prodirale ta hip še zelo eksotične sorte. Denimo egipčanska špinača, židovski slez ali molahija (latinsko Corchorus olitorius), ki velja za nacionalno jed Egipta, saj so jo jedli pa tudi v medicinske namene uporabljali že faraoni. Beseda za molahijo obstaja tako v stari hebrejščini kot stari grščini. V 10. stoletju je bila v fatimidskem kalifatu celo prepovedana, saj so menili, da povzroča ženski razvrat. Poznajo jo tudi v vzhodnem Sredozemlju, severni ter zahodni Afriki in Indiji pa vse do Tajske in Filipinov. Za svojo rast potrebuje dolga vroča poletja, natančno taka, kot so zdaj pri nas, in lep odmerek vode. Še posebno je primerna za gojenje pri nas zato, ker se v kulinariki uporablja mlado listje rastline, torej ni treba, da dozori do konca.
Če pa že, potem je to zelo uporabna rastlina. Molahija je namreč iz družine slezenovk, iz rodu jutovcev in vlakna njenih stebel se uporabljajo za izdelavo vrvi in platna, a je v tem primeru boljša njej sorodna sorta Corchorus capsularis. Za to, da se uporabi kot pletivo, res potrebuje že skoraj tropske razmere, v katerih zraste do tri metre visoko. V kulinariki pa se uporabljajo mladi listi pred začetkom cvetenja rastline, torej je za njeno rast dovolj že slovensko poletje, saj je hitrorastoča rastlina. V državah, kjer je razširjena, liste pred uporabo posušijo in shranijo. V Egiptu uporabljajo zmlete liste, medtem ko v vzhodnem Sredozemlju uporabljajo cele posušene liste, v času žetve pa jo na tržnicah prodajajo v velikih šopih. V obeh primerih v enolončnice dodajo meso, bodisi piščanca ali jagnjetino. Po okusu je molahija res še najbolj podobna špinači, le da je malce bolj kisla, po vonju pa spominja na kanabis. Ima visoko vsebnost beljakovin, poleg tega pa vsebuje še 32 vitaminov, med njimi visoko vsebnost vitamina C, betakaroten, železo, kalcij, ima pa tudi močne antioksidante predvsem alfa-tokoferol oziroma vitamin E.
Avgustovska žetev
Torej ni razloga, zakaj gojenja egiptovske špinače ne bi preizkusili tudi pri nas. Semena lahko naročite na spletu. Seje se pozno spomladi, sredi maja, tako kot okra, tedaj ko je zemlja že zelo topla. Raste tako v mokri kot suhi zemlji, prenaša tudi revno prst. Vse, kar potrebuje, je, da jo sejemo na najmočnejše sonce. Rastline sejemo približno 20 centimetrov narazen, saj raste le na enem steblu in zelo visoko. Molahijo za kulinarično uporabo bi pri nas lahko poželi avgusta oziroma preden začne tvoriti majhne rumene hermafroditne cvetove. Ti namreč povzročijo, da rastlina tvori več vlaken in je zato med kuho trda. Že tako jo je treba kuhati nekaj ur. Gospodinje jo navadno zjutraj postavijo na štedilnik in jed je nared v zgodnjem popoldnevu. V optimalnih razmerah bi cvetela do oktobra, ko bi nastala majhna semena v dolgih strokih. A pri nas to ni mogoče, saj bi rastlini škodovala že prva jesenska megla.
Zanimivo pa je, da je rastlina v nekaterih predelih sveta, recimo v Avstraliji in na Filipinih pa tudi v Senegalu, na Tajskem, v Sudanu, Keniji, Nepalu in Turčiji, na seznamu invazivnega plevela. Za to ob morebitnem vrtnem eksperimentu z molahijo vendarle pazite, da vam ne pobegne k sosedom, kar je sicer malo verjetno, saj bo vsa končala v vašem krožniku.
