Sedeminsedemdesetletni George A. Romero, eden največjih mojstrov grozljivk, je menda zadnje minute preživel ob poslušanju glasbe iz filma Tihi človek, ki je, zanimivo, njegov najljubši film. Romantična drama v režiji Johna Forda iz leta 1952, v kateri John Wayne ljubezen svojega življenja najde na Irskem, je namreč popolno nasprotje filmov, s katerimi je zaslovel sam. Ti so bili neodvisni in mikroproračunski, grozljivi in apokaliptični, brez velikih zvezdniških imen, a z veliko domišljije.
Ob izidu šund, danes mojstrovina
Oče zombijev, kanibalističnih živih mrtvecev, ki so jih režiserji in ljubitelji grozljivk tako poimenovali šele kasneje, je v žanru grozljivk pustil neizbrisljiv pečat. Predvsem z eno, z Nočjo živih mrtvecev, in njenimi nadaljevanji, s katerimi je zanetil pravo revolucijo v žanru grozljivk in sprožil plaz zombijevskih filmov, ki so se zgledovali po njegovih stvorih in načinu snemanja. Nizkoproračunsko, grozljivo, včasih pa tudi satirično.
Ta satiričen črno-beli prvenec je Romero za 114.000 dolarjev posnel leta 1968. Grozljivka in satira v enem, ki se je napajala iz potrošniške, rasistične in konformistične ameriške družbe, v kateri so bili najpomembnejši nov avto, nov televizor in nov hladilnik, je temeljila na njegovi domnevi, da ni nič bolj strašljivega od sosedov; posebno če so ti zombiji. Ko je film prišel v kino, so ga kritiki opisovali kot šund in kot pretirano nagnusnega, a je vseeno prinesel 30 milijonov dolarjev zaslužka, s čimer je postal eden najdobičkonosnejših filmov vseh časov. Prestal pa je tudi test časa. Zdaj, 50 let pozneje, Noč živih mrtvecev v filmski zgodovini ne velja več za slepo črevo, mnogi ga opisujejo kot mojstrovino. Ne samo da je film, pri katerem se je Romero delno naslanjal na zgodbo Richarda MathesonaJaz, legenda, doživel več nadaljevanj, ampak je sprožil tudi podžanr grozljivk, zombijad, in pokazal, kako se da učinkovito posneti nizkoproračunski neodvisni film.
Zombijevskega Pobesnelega Maxa ni dočakal
Za nadaljevanje Zora živih mrtvecev, v katerem je obsedenost Američanov s potrošništvom obdelal še bolj neposredno, saj večji del filma poteka v trgovskem središču, je potreboval deset let. Proračun je znašal 500.000 dolarjev, kinematografski izkupiček pa 40 milijonov dolarjev, z Dnevom živih mrtvecev, ki je v kinodvorane prišel leta 1985, torej skoraj 20 let po prvencu, pa je trilogijo sklenil. Bil je njegov najljubši in tudi najdražji film, saj je stal 3,5 milijona dolarjev (zaslužil jih je 34), kar pa je še vedno bistveno manj od remaka, za katerega je scenarij v sodelovanju z njim napisal režiser Zack Snyder. Snyderjeva Zora živih mrtvecev, ki je v kino prišla leta 2004, je bila že samo ena v vrsti zombijad.
Romero se z zombijevsko epidemijo, ki jo je sprožil, ni preveč ukvarjal. Dal pa je vedeti, da nad nekaterimi največjimi hiti, kot so Svetovna vojna Z ter serijama Živi mrtveci in Bojte se živih mrtvecev, ki jih je opisal kot »limonado z občasnim zombijem«, ni pretirano navdušen.
Četudi bo v kolektivnem spominu za vedno znan kot režiser Noči živih mrtvecev, je podpisan tudi pod režijo nekaterih drugih kultnih filmov, denimo grozljivke Zblazneli (1973), v kateri razsaja virus, ki ljudi, namesto da bi jih spremenil v zombije, obnori, in vampirskega hororja Martin (1978). Svojega zadnjega projekta, ki ga je promoviral kot producent, režiral pa ga je Matt Birmon, na velikem platnu ni dočakal. Road of the Dead, menda nekakšen Pobesneli Max z zombiji, bo premiero doživel brez njega.
