V teh dneh smo dobili prvo – če ne štejemo EP Beth Ditto iz leta 2011 – veliko solo ploščo z naslovom Fake Sugar. Naj ne bo pomote, pri tej mali nočni glasbi za blues, soul in rock ne gre toliko za vsebinski odklon ali zasičenost od dosedanjega skupinskega dela kot za in predvsem za nekaj več izpovednega manevrskega prostora, ki je ostal nepokrit v času skupine Gossip. Morda se komu zdi, da je karizmatična pevka, družbeno-politična kritičarka in bojevita aktivistka s svojo umetniško veličino prerasla zgodbo odraščanja combo punk rock tria iz ameriške puščave, a že ob prvih taktih uvodne skladbe in prvega singla Fire postane jasno, da to niti ni bil imperativ ali razlog nastanka tega solo prvenca.
Beth Ditto preprosto ima povedati še dosti več od tistega, kar je postalo prepoznaven glas in krik celotne generacije, ki se je, vsaj v ZDA, odrejalo in se odreja ali, če želite, (od)števa od začetka tega tisočletja do današnjih dni. V tem primeru njena intimna pripoved vsekakor presega okvire skupinskega ustvarjanja in udejstvovanja, ki kot takšen nikoli ni bil samoumeven. Spontan in brez dlake na jeziku pa zagotovo. To je še posebno jasno in razvidno, če imate pred sabo avtoričino romaneskno biografsko knjižno delo Coal To Diamonds, ki je odlična uvertura v njen solo album. »Jaz nisem Paris Hilton« – morda najpogostejši (iz)rek iz ust Beth Ditto je več kot le jezična floskula pop kulturne opredelitve, in kljub temu da je ponarodel, je zaživel širše in dlje od privržencev glasbenega opusa The Gossip. Ne, ona nikakor ni Paris Hilton… in poleg ognja vam bo ponudila kakšno solzo, znoj, in nikakor ne krvi. To bi lahko bil lajtmotiv albuma Fake Sugar, ki je poleg iskreno iskrivega besedičenja prava paša za ušesa, navajena ali seznanjena z Bethinim magičnim petjem. To je, kakopak, popolnoma v ospredju, in morda se sliši pretirano, ampak vseeno, nekateri aranžmaji so podrejeni ravno temu namenu. Kar nikakor ne zmanjšuje magične interakcije njenega glasu, ki se osvobojen nevrotičnega kalupa triakordnega punkfunka razteza od Arkansasa pa vse do Rima, in širše.
Kraljica indieja, ki so jo po planetarno popularnem albumu Standing In The Way of Control nekateri razglasili za Aretho Franklin punkrocka, nas nostalgično zaziblje v lastno projekcijo soula 70. let – Go Baby Go. Da bi že v naslednjem trenutku Love In Real Life bili priča tistemu klasičnemu obrazcu ameriške rock balade za stadione in klubske kavarne. Ali pa se preprosto premaknili iz stanja latentne otopelosti s skladbo Oo La La. Na albumu Fake Sugar sta akustika in analogni inštrumentarij v popolnem sozvočju z Bethinim vokalom, ki ga ni izrabljala za plehko in puhasto vzdušje poskočnih popevk. Morda ravno zato ne slišimo elektronskih diskotečnih ritmov. Kakor da bi nam Beth Ditto sporočala, da po vseh teh letih zvezdništva in »zvezdništva« zelo jasno loči vsakdanje življenje od zgolj zabave. Ob nujnem poudarku, da svojih stališč, kritičnega pogleda in razmišljanja ne skriva, niti ko se znajde na koncertnem odru, plesnih deskah, pri frizerju ali v vrsti pred blagajno v trgovini z mešanim blagom.
