Ko ste The Walkmen pred tremi leti objavili, da boste za nedoločen čas zamrznili delovanje, skorajda nismo mogli verjeti. Takrat je bilo za vami plodno in komercialno sila uspešno obdobje, ki sta ga zaznamovala splošno hvaljena albuma Lisbon in Heaven. Kaj se trenutno dogaja s skupino?

Še vedno smo v mirovanju in še nekaj časa bo tako. Koliko časa bo trajal premor, ne vem, a imam občutek, da se vrnitev ne bo zgodila tako kmalu. Nedavno sem kosil skupaj z našim bobnarjem Mattom Barrickom, ki trenutno pomaga skupini Fleet Foxes, in med sproščenim pogovorom matične skupine nisva niti omenila. Vsi smo osredotočeni na druge projekte in z mislimi daleč proč od nadaljevanja skupne poti.

Koliko tistega, kar ste umetniško opredelili z The Walkmen, ste vzeli s seboj na samostojno pot? Ali če obrnem: je vaša solistična kariera nadaljevanje prehojenega ali nov začetek?

Trudim se, da bi me poslušalci spoznali zunaj matične skupine – kot umetnika, ki želi zaživeti samostojno življenje. Ko sem se odločil, da se bom poskusil kot kantavtor, mi je bilo pomembno samo to, da ne bom zvenel enako kot v The Walkmen. Kar je po svoje težko, saj sem bil v bendu štirinajst let. S prvim albumom sem načrtno iskal obvode, vendar mislim, da mi je šele z I Had a Dream That You Were Mine to zares uspelo.

Kako bi potem ocenili dobre in slabe strani svoje samostojne poti?

To, da si lahko sam izbiram urnik, je izjemno dragoceno. V skupini nas je bilo pet posameznikov z družinami in različnimi urniki, zato je bilo zelo težko uskladiti že najosnovnejše stvari. Ko smo začeli, je bilo seveda drugače – živeli smo v New Yorku, se dobivali po službi, pili pivo in za zabavo »žgali« rock'n'roll. The Walkmen smo namreč nastali kot vikend hobi skupina brez večjih ambicij. Trenutno pa lahko počnem, kar hočem in kadar koli hočem. To je velika logistična prednost, toda priznam, da včasih pogrešam fante, saj smo skupaj odrasli; eden od njih je celo moj bratranec, s katerim imam bratski odnos.

Pravite, da ste skupino jemali bolj za hobi. Kdaj je stvar postala resna?

Ko je nepričakovano prišel uspeh. Ljudje so začeli sprejemati našo glasbo, nas spodbujati in od nas sčasoma tudi nekaj pričakovati. Kar naenkrat nismo bili več le zvočna kulisa v klubu, temveč so obiskovalci začeli prihajati z namenom, da bi nas poslušali, spraševali so, kdaj bomo posneli naslednji album… Če smo po prvencu Everyone Who Pretended to Like Me is Gone še mislili, da gre za nekakšno pomoto, je bilo po Bows + Arrows že vse drugače, po You & Me pa že kar noro. Pritekati je začel tudi denar.

Ste začeli solistični material zavestno pripravljati že med delovanjem skupine?

Za solistični prvenec Black Hours (2014) sem delal dve leti, torej še v času živahnega delovanja skupine. Takoj ko je album izšel, smo tudi uradno napovedali, da se za nedoločen čas umikamo. Žal pa mi je, da je informacija po nesreči prehitro ušla v javnost, saj so mediji zgodbo pograbili in jo napihnili do onemoglosti. Prva stvar, ki sem jo spoznal na samostojni poti, je bila, koliko vrat mi odpira zgolj ime The Walkmen. Šele v tistem trenutku sem se začel zavedati, kako popularni smo pravzaprav bili.

Omenjeni prvenec Black Hours že po nekaj uvodnih taktih prikliče barsko vzdušje. V ospredju je pevec, ne pesem. Ali je šlo za načrtovan umetniški premislek?

Zavedam se, da je glas moj zaščitni znak, moja vizitka, če hočete. Veliko sem delal, da bi ga prepojil z bolj temnimi barvami, ki nimajo nič skupnega z zgodnjimi punkerskimi in poznejšimi rockovskimi potezami The Walkmen. Pri pisanju pesmi sem se preizkušal v različnih stilih, želel sem biti čim bolj razgiban v vokalnih pristopih. Na trenutke sem celo pretiraval s tem, da moram biti za vsako ceno drugačen, in danes mi je žal tovrstnega posiljenega izpostavljanja, saj sem si z njim močno zožil manevrski prostor za ustvarjanje.

Koliko album dolguje Franku Sinatri, Natu Kingu Coleu, Bingu Crosbyju, jazzovskim big band orkestrom iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja?

Ogromno, da ne rečem skoraj vse. Tovrstno glasbo sem v fazi priprave albuma poslušal dan in noč. Na žalost si ne morem privoščiti tako razkošnega orkestra, sem si pa predstavljal, da me spremlja, da stojim pred orkestrom Counta Basieja ali Duka Ellingtona ter prepevam jazzovske standarde in avtorske pesmi. Skladbe na albumu so zato temačne, a ne depresivne. Odsevajo zakajeno klubsko vzdušje, nočno življenje iz prve polovice 20. stoletja. Album sem večinoma posnel v studiu v Los Angelesu, ki je nespremenjen od leta 1921. Vanj so zahajali Frank Sinatra, Fred Astaire in podobni frajerji, da so si ogreli glas pred nastopom na radiu CBS, ki je čez cesto. In to vzdušje je še vedno tam.

Po drugi strani pa ne morete zanikati, da črpate iz klasične šole pisanja pesmi, ki je izmojstril Leonard Cohen.

Cohen me je spremljal skozi vse življenjske faze – od tistega trenutka, ko sem se pri štirinajstih letih seznanil z njegovo glasbo. Pa naj je šlo za moje neukrotljivo punkersko obdobje ali posvečenost neworleanškemu jazzu. V njem poiščem uteho zlasti v trenutkih, ko zapadem v ustvarjalno krizo in nisem sposoben skladati – ko že mislim odnehati in si poiskati drugo službo. Stvar namreč ni več tako preprosta, saj imam dve hčerki, plačevati moram položnice, zato sem odvisen izključno od tistega, kar mi uspe narediti.