Georgea A. Romera in Slobodana Šijana, ki bi morala priti v Ljutomer, pa nista, obiskovalci Grossmanna minuli konec tedna niso pretirano pogrešali. Tako kot filmov je bilo rekordno veliko tudi gostov, ki so se razgovorili o svojih preteklih in naslednjih filmih.
Starejša generacija, v katero sta spadala belgijski filmar Harry Kümel in italijanski mojster za posebne učinke Sergio Stivaletti, besede vino v imenu festivala fantazijskega filma in vina nekako ni pograbila, saj sta oba srkala vodo, mlajšim pa je šlo degustiranje alkoholnih kapljic dobro od rok. Celo tako dobro, da je bilo po projekciji Deviške noči, najbolj odvratnega in po mnenju žirije tudi najboljšega filma festivala, komaj mogoče razumeti, kako se je španski režiser Roberto San Sebastián lotil snemanja te črne komedije. Sploh pa tega, kako mu je uspelo ujeti ravnotežje med gnusom in humorjem, med katera se na novoletno noč ujame devičnik, ki upa, da bo imel srečo s starejšo damo, ki ga povabi v svoje s ščurki napolnjeno stanovanje.
Kümel o Malpertuisu in Orsonu Wellesu
Tekmovalni program je poskrbel za vse okuse, saj so filmi tešili tako željo po smehu (Deviška noč, Ron Goosens, nizkoproračunski kaskader) kot krvi (Nadomestitev) in strahu (Sla, Notranje zlo, Gozd izgubljenih duš), nostalgiki pa so se lahko predajali horor klasiki v sklopu retrospektive. Ta je bila v znamenju glavnih gostov, Kümela (Krvave ustnice, Malpertuis) in Stivalettija (Voščena maska, Nadnaravni pojavi, Demoni, Delamorte Dellamore), ki sicer precej drugače gledata na snemanje filmov.
Kümel pravi, da je vsebina sekundarnega pomena in da ni važno, kaj dela, ampak kako dela. Na drugi strani Stivaletti, ki je svojo 35-letno kariero na filmu, v kateri je največ časa posvetil posebnim učinkom, nato pa tudi režiji, trdi, da zgodba je pomembna, ker vzbuja čustva, in da liki ne smejo biti samo lutke. Lutka v Kümelovem Malpertuisu leta 1971 ni hotel biti niti Orson Welles. »Orson je bil nemogoč človek,« se je zvezdniškega igralca in režiserja spomnil Kümel. »Mučil je ljudi okoli sebe, češ da bodo tako bolje igrali, poleg tega pa je bil vedno popolnoma pijan, saj je spil po šest steklenic vina na dan.«
Kitajska franšiza Jeklenega neba
Mlajši so v nasprotju s starejšimi kolegi več kot o preteklosti razmišljali o prihodnosti in tem, kako filme financirati. Eden njih je denimo finski režiser Timo Vuorensola, ki je pred sedmimi leti v Ljutomeru predstavljal svoj ZF-hit Jekleno nebo, za katerega je glasbo prispevala skupina Laibach. Vuorensola je letos nastopal v vlogi člana žirije, obenem pa imel tudi predavanje o množičnem sofinanciranju. Tako je namreč zbral denar za Jekleno nebo, podobno se je lotil zbiranja sredstev za njegovo nadaljevanje The Coming Race, ki v kino prihaja februarja. Prvi je stal osem milijonov evrov, drugi pa 17,5 milijona, od katerih mu jih je 1,5 milijona uspelo zbrati prav z množičnim sofinanciranjem.
»V prvem filmu smo imeli vesoljske bitke, zdaj bomo imeli še dinozavre in so posebni učinki zato malo kompleksnejši, poleg tega smo želeli nekoliko bolj akcijsko zgodbo,« je opisal večje ambicije ter potrdil, da bo tudi v nadaljevanju igral Udo Kier, in to celo v dveh vlogah, »ker je želel igrati oba negativca«.
Vuorensolo čaka letos še en projekt, saj bo na Kitajskem začel snemati kitajsko različico Jeklenega neba. »Film je bil velik hit v Evropi, na Kitajskem pa je postal zelo popularen na piratskih spletnih straneh. Tega nismo vedeli vse do lani, ko nas je poklical producent iz Kitajske in nas povabil, da pridemo snemat. Mislil sem, da gre za šalo, dokler nisem dobil letalske vozovnice za Šanghaj v prvem razredu,« je Vuorensola strnil začetek sodelovanja s Kitajci. Film s proračunom 25 milijonov dolarjev bodo začeli snemati oktobra, in sicer v kitajskem jeziku in s kitajskimi igralci, v kino pa bo tako kot finski The Coming Race prišel že naslednje leto.
