Za Rožnodolce večina Ljubljančanov meni, da so aristokrati, ki živijo v velikih meščanskih vilah z bohotnimi vrtovi. Toda še zdaleč ni tako. »Ne vem sicer, kako bi lahko opisali Rožnodolce, a predvsem niso nobel, tako kot misli večina Ljubljančanov. Mislim, da so bili moji predniki in drugi prebivalci Rožne doline neustrašni, delovni, pošteni in modri,« je prepričana gospa Anka Sedej, rojena Rožnodolka.
Njeni stari starši, Alojzij in Frančiška Kopač, so leta 1905 kupili parcelo v Rožni dolini in sezidali enodružinsko hišo: »Moja stara mama je delala v Tobačni tovarni. Veste, to je bilo delavsko naselje – vse hiše so si bile podobne, poleg so imele drvarnico, pralnico in tudi vodnjak.« Prvo rožnodolsko hišo je leta 1898 postavil Matevž Perne, in sicer na nasipu železnice, kajti vsa današnja Rožna dolina je bila močvirje. »Spominjam se, da je na koncu našega vrta tekel potok, na Habjanovem bajerju pa smo se otroci drsali,« je obudila spomine Anka Sedej.
Rožna dolina zdaj sega od Tivolija do Glinščice in ima okoli 7000 prebivalcev. Ima značilno mrežasto razporeditev ulic, poimenovanih z rimskimi številkami. Rožnodolci so že od nastanka svojega naselja delovali kot povezana skupnost. »Ko so gradili hiše, so si pomagali med seboj. S skupnimi močni so delali nasipe,« je skupno prizadevanje opisala gospa Sedejeva. Tedaj so organizirali tudi veselice, da so nabirali denar za urejanje nasipov in poti. Iz te iniciative se je rodilo Olepševalno društvo Rožna dolina, kar je eno najstarejših še delujočih društev v Ljubljani, ki še vedno ocenjuje rožnodolske vrtove. V Rožni dolini so vedno imeli tudi posebne samoprispevke, s katerimi so uredili četrt – asfaltirali ceste, uredili kanalizacijo, vodovod.
Vila bloki, ki jemljejo sonce in vrtove
To, kako delujejo kot skupnost, se je izkazalo tudi letos, ko so zagnali civilno iniciativo Za sonaravni razvoj. Njihovo peticijo je podpisalo 1420 Rožnodolcev, ki se ne strinjajo s tem, da njihovo sosesko pozidajo z visokimi vila bloki. Pravzaprav zahtevajo takojšnjo spremembo občinskega prostorskega načrta, tako da bo gradnja objektov omejena na največ 11 metrov višine in da ne bo dovoljeno pozidati več kot 40 odstotkov zemljišča. Zdaj pa v Rožni dolini gradijo tudi do višine 14 metrov in s 70-odstotno pozidavo zemljišč. »Zadnja leta se zelo hitro spreminja na slabše. Investitorji so pohlepni in jih popolnoma nič ne zanimata niti naravna niti kulturna dediščina. Poberejo dobiček in odidejo,« je razburjena Marina Praprotnik, voditeljica civilne iniciative.
In ko so me članice civilne iniciative s kolesi popeljale po soseski, je bilo res videti nekaj izjemnih gradbenih dosežkov – visokih kvadratnih zgradb, ki sosedom jemljejo sonce in segajo do pločnika. Težko bi se odločili, kateri od okoli 15 vila blokov je zmagovalni, a nekaj med njimi so Rožnodolci že dali zabavna imena. Recimo na Cesti XII po njihovem mnenju na zemljišču, kjer sta bila prej majhna hiša in vrt, stoji krematorij. »Nismo proti novogradnjam in obnovam. Če je hiša stara in propada, je normalno, da se obnovi ali zgradi nova. Toda gre za to, kakšne so te gradnje in koliko vplivajo na kakovost bivanja,« razloži Marina Praprotnik. Zdaj se najbolj bojijo, kaj bo s pozidavo Habjanovega bajerja in okolice trgovine Mercator. »Mislili smo, da nam bodo tu, v okolici Mercatorja, uredili center Rožne doline, da bosta banka in pošta, kakšna zelenica. Izkazalo pa se je, da bodo bloki. Enega so že zgradili, nameravajo pa še dva,« opozarja Amadea, ki 25 let živi v soseski. Rožna dolina res nima središča, saj nima ne cerkve, ne šole, ne banke ali pošte. »Niti otroškega igrišča ni,« je dodala gospa Darja. Rožnodolci se zdaj za vsako hišo, ki je naprodaj, bojijo, da bodo zgradili gromozanski vila blok.
Nove hiše in skrhani odnosi med sosedi
Roko na srce pa je Rožna dolina kar zadeva različnost hiš pisana kot vrečka žele bombonov. V njej je videti vse, od staromeščanskih vil, delavskih pritličnih hišic do večdružinskih hiš iz sedemdesetih in osemdesetih let, nekaj malega socialističnih blokov ter moderno preurejenih kvadratnih vil, tudi nekaj nizkoenergetskih hiš se najde.
»Veste, normalno je, da se ulice spreminjajo,« meni Anka Sedej: »Na moji ulici je le še nekaj hiš, ki so take, kot so bile originalno, nizke pritlične hiše. Ko so se večale družine, so se večale tudi hiše in iz drvarnic so nastali prizidki. Tam nekje okoli Jazbinškovega zakona so se pojavili lovci na hišice, ki so kupovali stare hiše in gradili nove, večje. Vsaka hiša se je spreminjala, a nihče ni šel v višino in nihče ni pozidal vrtov,« meni Rožnodolska staroselka, ki se zelo dobro spominja, kako dragoceni so vrtovi: »Ko so prvi Rožnodolci zgradili hiše, so zasadili sadno drevje. Ti vrtovi niso bili za okras, temveč so bili nujni za preživetje.« In potem se je gospa Anka spomnila, da so včasih sosedje skupaj kuhali žganje in so na vrtu imeli kokoši ter zajce.
A poleg tega, da izginjajo vrtovi, jo skrbi tudi, da Rožnodolci niso več tako povezana skupnost: »Med hišami dolga desetletja ni bilo ograj. Zdaj pa… zdaj je drugače. Veste, te zdrahe z novimi hišami krhajo tudi odnose med sosedi.«
