Midge mi je odgovoril, da nisem edini, da je Live Aid marsikomu in tudi njemu spremenil življenje. In čeprav se sliši nerazumno, je tako velik dogodek, kot je Live Aid, le drobno poglavje v izjemno bogatem in raznolikem življenjepisu škotskega glasbenika, ki bi skoraj postal član Sex Pistols, nato se je preizkusil v Thin Lizzy, potem pa zapustil neskončno sled kot frontman novovalovske skupine Ultravox. Že od nekdaj je aktiven tudi na humanitarnem področju in še vedno večkrat odpotuje v Afriko, kjer neposredno razdeljuje pomoč, se bori za pravice otrok (Save the Children), je lastnik premnogih častnih doktoratov in reda britanskega imperija. Predvsem pa Škot, ki govori z naglasom, da ga je mogoče razumeti.

Prestregel sem vas na turneji, ki ste jo pomenljivo in tudi malce skrivnostno poimenovali Something from Everything ali Nekaj od vsega. Kakšen status ima turneja, ki bi jo skozi panoramski fokus lahko razumeli tudi kot »tiho« slovo od umetniške kariere?

Ne, nikakor. Ko se glasbenik odpravlja na turnejo, mora razmišljati o najrazličnejših rečeh, še zlasti o tem, kako bo oblikoval in uravnotežil program. Najprej mora pomisliti na skladbe, mimo katerih nikakor ne sme, saj večina obiskovalcev koncerta pričakuje, da bodo del njegovega programa, misliti pa mora tudi nase, da v program vključi tudi pesmi, ki jih v danem trenutku iz najrazličnejših razlogov sam želi izvajati. In še nekaj je zelo pomembno: včasih se spodobi pobrskati globoko v arhiv in tam poiskati skladbe, ki jih že dolgo nisi izvajal in je marsikdo, včasih tudi glasbenik sam, pozabil nanje. Ideja, da v tokratni program vključim vsaj po eno skladbo z albumov, na katerih sem se pojavil, se mi je zdela zelo drzna. Govor je namreč o štirinajstih celovečernih albumih od leta 1978 naprej, ki sem jih posnel s skupinami Rich Kids, Visage, Ultravox ali solistično, v program pa pripnem tudi kakšno skladbo iz »collaboration« malih plošč, kot je Do They Know It's Christmas?

Kako ste izbirali repertoar in ga prilagodili semiakustičnemu triu, v katerem ni ne duha ne sluha o klaviaturah?

Ves koncept lahko opredelim kot izravnalnik. Treba je bilo namreč iznajti neko preprosto formulo, prek katere bi pesem, ki sem jo napisal davnega leta 1978, povezal s skladbo, vzeto z zadnjega solističnega albuma Fragile (2014). Ko sem z glasbenima kolegoma razpravljal o tem, smo prišli do enotnega sklepa, da je najbolje, da pesmi povsem slečemo, da jih vrnemo v prvotno stanje. Če pesmim vzameš vse produkcijske pridobitve, odstraniš vse sintetične premaze, elektronske intervencije in električne kitare, ostane samo še čista, nedolžna pesem. In kako potem izvajati to pesem? Na najbolj preprost način, ki je mogoč. Ko enkrat izvedeš tovrstni kirurški poseg, enostavno povežeš vse kasnejše pesmi s prvo pesmijo, ki si jo napisal.

Potem je mogoče verjeti, da bi lahko izvajali čisto vsako pesem, ki ste jo kadarkoli zložili, kar pa se iz več razlogov sliši skorajda nemogoče. Ali obstaja med njimi tudi kakšna, ki ste jo hoteli uvrstiti v program, pa se iz različnih razlogov ni ujela z njim?

Kar nekaj je takšnih, ki smo jih hoteli uvrstiti v program, a se nekako niso usedle vanj. Nekatere pesmi enostavno niso dale naboja, ki smo ga pričakovali. Po modelu povečevalnega stekla smo v pesmih iskali prostor intime, a pri nekaterih tega nismo našli. Ko jih enkrat izvedeš samo z akustično kitaro, violino ali mandolino, hitro začutiš, ali bo stvar delovala ali ne. Zelo smo se trudili s skladbo After a Fashion, ki sem jo posnel z Mickom Karnom, a se enostavno ni izšlo. Osnovna melodija na violini še, nekoliko bolj kompleksen aranžma ne več. Tako je bilo prečrtanih kar nekaj pesmi, celo iz klasičnega Ultravoxovega repertoarja, vključno z Vision in Blue ter Dancing With Tears in My Eyes. Če imaš za seboj povsem električni bend, stvar še lahko nekako izpelješ, ko pa je stvar prenesena v pretežno akustični aranžma, je treba biti skrajno previden. Glasbenik ne sme nikdar izgubiti spoštovanja do pesmi, ne do svojih ne do tujih.

Ste tudi eden izmed dveh osrednjih ustvarjalcev projekta in pozneje tudi gibanja Band Aid in Live Aid. Že takoj na začetku, ko ste prišli v javnost konec novembra 1984, vas je določen krog ljudi obsul s težkimi kritikami, ki trajajo še danes. So vas prizadele?

Mimo kritik ne moremo, vedno bodo obstajale, četudi počneš nekaj za dobro nekoga. Dobro preskrb

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.

nagradna igra