Vzrokov za to, da se otroci ponoči polulajo v posteljo, je več in se med seboj prepletajo, pogosto je vzrok tudi deden, meni Katarina Meštrovič Popovič, pediatrinja otroškega oddelka Splošne bolnišnice Celje. Pravi, da je lulanje ponoči v prvih treh letih otrokovega življenja povsem normalen pojav. Težava je, če se nočno močenje postelje nadaljuje tudi še po petem letu starosti in morda še pozneje. V takih primerih je to že problem, o katerem se je treba pogovoriti in morda poiskati tudi zdravniško pomoč.
Čez dan hiperaktivni, ponoči na mokrem
»Predvsem je to tako za otroka kot za starše neprijetna nadloga, za katero se lahko skriva tudi bolezen. Težava je zelo kompleksna in posledica več dejavnikov, zato morda ne bo izzvenela kar sama od sebe,« pravi izkušena pediatrinja. Problem je še večji, ko se težave zave tudi otrok, še zlasti ko že prestopi šolski prag. »Zato moramo k reševanju te težave pristopiti umirjeno, se pogovoriti z osebnim pediatrom in predvsem z otrokom ter mu povedati, da ga razumemo in smo mu pripravljeni pomagati,« svetuje Meštrovič-Popovičeva. Sicer se namreč lahko zgodi, da otrok postane tudi stigmatiziran.
Če se ne lotimo reševanja tega problema v zgodnjem otroštvu, lahko to v kasnejšem otrokovem življenju pripelje do nepopravljive škode. »Ta težava namreč lahko vpliva na njegovo samopodobo in otrokove psihološke značilnosti,« pravi pediatrinja. Opaža tudi, da so otroci, ki ponoči močijo posteljo, čez dan pogosto preveč aktivni, pravzaprav celo hiperaktivni. »A pomagati se seveda da. Da lahko težavo rešimo, moramo najprej razumeti, da imajo ti otroci v spanju več urina, kot ga njihov mehur prenese. Njihovi sečni mehurji so torej manj vzdržljivi, spijo pa zelo trdno. A v resnici spanec ni tako kakovosten in globok, temveč to pomeni, da se njihovi možgani ne odzivajo na dražljaje iz mehurja,« razloži Meštrovič-Popovičeva.
Popoldne in zvečer je treba piti čim manj
Strokovnjakinja še pravi, da je ta težava zelo pogosta, saj kar okoli desetina otrok, starih šest in sedem let, ponoči moči posteljo. Pri starejših pa odstotek hitro pada. Se pa ta težava pojavlja tudi v odrasli dobi, a le pri odstotku ljudi.
Kdaj govorimo o primarni enurezi? »Kadar otrok od drugega ali tretjega leta naprej nikoli ni bil popolnoma suh vsaj pol leta. Navadno je ta težava dedna in se izkaže, da je tudi kateri od otrokovih najbližjih močil posteljo nekoliko dlje kot vrstniki. Pa vendar gre za monosimptomatsko ali nezapleteno enurezo, ki jo lahko dokaj preprosto uredimo. Če pa se težava pojavi iznenada pri starejših otrocih, najstnikih oziroma mladostnikih, gre lahko za kakšen psihološki dejavnik in takšni otroci potrebujejo psihološko pomoč,« pravi pediatrinja. Meni, da je o teh težavah treba spregovoriti na glas. Pomembno je, da otrok težavo sprejme in ve, da jo je treba rešiti, četudi s pomočjo strokovnjakov.
Je pa odpravljanje težav dolgotrajno. »To ni tako, kot bi vzeli antibiotik in smo po desetih dneh zdravi. Lahko pa si pri odpravljanju težav pomagamo tudi z nekoliko drugačnim režimom pitja tekočin. Otroka navajamo, da večino, vsaj dve tretjini dnevnih potreb po tekočini, popije do zgodnjih popoldanskih ur, popoldne in še zlasti zvečer pa pije čim manj. S tem se izognemo obremenjevanju sečnika s preveč urina in večina jih tako ostane suha vso noč. Če to ne pomaga, pa mu lahko pred spanjem damo hormon v tabletki, ki ga imamo sicer vsi, a nekateri žal premalo. Gre torej za zdravilo, ki tudi pomaga,« razloži pediatrinja.
Na voljo pa so tudi tehnične naprave, ki otroka ponoči zbujajo, ko začne močiti posteljo. Ena takšnih metod so spodnjice s senzorji, ki se sprožijo z alarmom, ko začne otrok lulati. Gre za neke vrste urjenje možganov, saj se otrok zbudi, ko bi moral na stranišče. A vse to lahko traja več tednov, da je rezultat dosežen. Tabletka pa je najboljša rešitev zlasti takrat, ko otroci, ki imajo težave z nočno enurezo, odhajajo na izlet ali šolo v naravi.
