Pixies vsekakor niso bend, ki bi ga v našem okolju morali spoznavati za nazaj. Bili so tu, ko so z albumom Doolittle spomladi leta 1989 čez noč spremenili ureditev na globalnem rockovskem zemljevidu in na tak način tlakovali pot Nirvani, Radiohead in prenekaterim rockovskim »intelektualcem« devetdesetih, streznili pa tudi predhodno generacijo (ali pa dve), ki se je takrat udobno izgubljala v povprečju donosnega mainstreama. Njihova aroganca je bila dobrodošla na vsej črti, četudi bend nikdar ni dočakal svojih pet minut, saj je nedotakljivo hodil pred časom – in ko jih je čas ujel, Pixies že nekaj let ni bilo več. Kajti Pixies so se znali otročje poigravati na resen način, s čimer so rockovski kulturi skozi punkersko nonšalantnost vrnili prepotrebno dozo adrenalina. Ne kot neko obliko simptoma, niti ne kot trezno stališče, temveč kot iskreno zavest, da rock'n'roll ni in ne more biti več zgolj upor, seks in revolucija, temveč je lahko jezik, s katerim je mogoče izraziti prav vse. Njihova glavna prednost je bila najstniška sproščenost, neponarejeni duh rockerskega hedonizma; kar koli so naredili – vpili, lomili ritme, prekinjali pesmi, izmenjavali akustiko in elektriko –, sporočilo je brez vsakršnega napora prišlo do poslušalca. Sledi tega je danes v njihovi glasbi malo, četudi ni treba biti povsem skeptičen do vsega, kar so ponudili tokrat. Če bi v polne Križanke vstopil v zadnjih desetih, petnajstih minutah nastopa, bi bil popolnoma prevzet, tako pa so me Pixies prvič pustili v zmerni negotovosti.
Gledano v celoti Pixies – pa ne po njihovi krivdi – ne gre v prid, da danes vzbujajo predvsem nostalgijo. Če jim je to ob vrnitvi šlo še kako na roke, se je po dveh »post-comeback« albumih obrnilo bendu v škodo. Morda prav zato poskušajo osvežiti nekatere standarde, a jim to ne uspeva najbolje. Tako brezkrvna izvedba sicer čudovite pesmi Velouria, kot smo ji bili priča, jim vsekakor ne more biti v ponos, prav tako ne Wave of Mutilation, kjer je naslovno pohabljenost zamenjala medla, premočrtno omehčana linija. Tudi sicer se iz neznanih razlogov trudijo uravnotežiti svoj program, za kar pa ni nobene potrebe, saj so prav oscilacije med pesmimi in znotraj pesmi samih, česar smo bili vajeni zlasti na celovečercu Surfer Rosa, eden njihovih najbolj univerzalnih in neizbrisnih podpisov. Ta elegantno polomljena fuzija je bila nekaj, česar se ni dalo prepisati, zato je bila njihova komunikacija s poslušalci tako intenzivna.
Danes pa želijo Pixies zveneti kot vsakdanji indie bend, ki ne pusti, da bi pesmi živele zunaj časa. V tem pogledu je bil na višini naloge le čudoviti bobnar David Lovering, čigar bobni so bili nerazumljivo uglašeni zelo potiho. In potem je proti koncu prišla distopična Where Is My Mind?, ki se je resnično opredmetila v svojem naslovu – razum je izginil, zgodil se je odklop, ki smo ga pričakovali že mnogo prej. Neizbrušen zvok, popolnost iz klasičnega kataloga Pixies, se je po triumfu megle, ki je z odra napolnila celoten notranji avditorij, prelevil v besno elegijo čudovite emotivnosti z Into the White, hardcorovskim odpadnikom z albuma Doolittle. In ko so nabite Križanke pričakovale nadaljevanje tega izjemno dobro začetega niza – konec?!
Po prespani noči se zdi poteza na neki način logična: kolikor se morda sliši neverjetno, Pixies skrbno sestavljajo koncertni program tako, da čim bolj prizanašajo vokalu Blacka Francisa, ki v sebi nima več nekdanje nenadzorovane silovitosti – in te najbrž niti ni mogoče pričakovati. Drobovje se odpre šele proti koncu, da nas spomni na boljše dni. V dobro skupini gre navsezadnje šteti tudi dejstvo, da ne počivajo na doseženem in se avtorsko suvereno trudijo naprej (Indie Cindy, Head Carrier).
