V našem mestu je kolo postalo politično. Če je na Kitajskem »cvetelo sto in tisoč in milijon cvetov« v času kulturne revolucije, v gorenjski prestolnici velja nova valuta: ti meni roko gor na politični seji, jaz tebi kolesarsko stezo. Je lahko kdo proti kolesarski stezi, zdravemu življenju, evropski in še kakšni mobilnosti in sploh – kolesu? Zgodovinsko je bil »biciklizem« znan pojav: tiste pod sabo pritiskaš kot pedala na kolesu, navzgor kriviš hrbtenico, da pripelješ čim dlje (ali višje). Zdaj imamo kranjsko različico, kjer župan neumorno podpira kolesa in kolesarje in kolesarske politike in politike na kolesu. Dokaz je neverjeten dosežek sodobne kolesarske kranjske stvarnosti: s kolesom se do županove pisarne od doma lahko pripelje politik, ki je za to enostavno najbolj zaslužen: ti meni kolesarsko stezo, moja stranka zate roke gor in vsi smo srečni in na kolesih drvimo lepšemu Kranju naproti!
A včasih še tako dober namen tlakuje pot v pekel, ki se mu reče prazna blagajna. Ko namreč vrli kranjski župan kakega zveneče najavljenega projekta ne zmore uresničiti, gre denar pač za novo kolesarsko stezo. Navdušenje se preseli med svetnice in svetnike, ki ob pojavu nove kolesarske steze pritisnejo na glasovalne tipke s silo, ki bi vrtela tudi pedala. Šele potem se izkaže, da ob novi kolesarski stezi ni nihče pomislil, da bi za ta denar lahko otrokom v eni od osnovnih šol uredili kuhinjo, ki jo grdi inšpektorji hočejo celo zapreti, tako zanič in dotrajana je. Prepotrebni glasovi »biciklistov« v mestnem svetu so pač bližje županu, kot pa neka kuhinja za otroke v neki osnovni šoli. Kajti učenke in učenci bodo volilci šele takrat, ko verjetno kolesarska valuta v Kranju ne bo več tako čislana, kot je zdaj, ko jamči županu tesno večino oziroma trgovino zanjo – in to sploh ni samo kranjski pojav. Tako gorenjska prestolnica kolesarsko cveti, za šolsko kuhinjo pa tudi ni zadrege: mularija vse požre, kajne?
Namesto opevanega trga sredi mesta je tako nastala nova kolesarska steza, glasovalni politični stroj ima pač več prestav kot najboljše kolo. In kdo komu lahko kaj očita, če se za kolesa najde denar tudi v mestu, kjer ga za (skoraj) vse drugo manjka? Zlobneži, ki zaman dvigajo roke »proti« in glasovalnega kolesa ne znajo voziti, pa so že pojasnili razcvet biciklizma: najbolj je za kolo ogret prav župan, ker avta ne sme voziti po znanem pijanskem kolovratenju z avtom. Ker nova kolesarska pot vodi v malo sosednjo občino Šenčur, bo župan prvi sedel na kolo, da si ogleda največjo šenčursko znamenitost: cvetočo poslovno cono, ki jo je tudi on svoji občini vneto obljubljal…
