Med pozabi iztrganimi filmi bolonjskega festivala restavriranega filma so predvsem tisti, ki jih je nedavno restavrirala kinoteka v Bologni – mednje spada vse, od klasikov, kot so filmi Charlieja Chaplina in Busterja Keatona, manj znanih delov japonskih, južnoameriških, iranskih in drugih kinematografij (kot je recimo iranski film noir) do retrospektiv filmov izbranih filmskih ustvarjalcev in igralcev – kot sta na primer Ingrid Bergman in Robert Mitchum.
Colette in druge ženske
Francoska pisateljica Sidonie-Gabrielle Colette (1873–1954), znana zgolj kot Colette, je konec devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja pisala romane, po katerih so bili večkrat posneti filmi; film jo je zanimal tudi sicer, o njem je pisala kot kolumnistka in kritičarka, pisala pa je tudi scenarije, med drugim za film La Vagabonde (Potepuhinja). Na festivalu so ji letos zaradi njenega življenjskega dela posvetili cikel, ki so ga poimenovali Colette in film. V njem so predvajani tako filmi, ki temeljijo na njenih romanih, kot filmi, o katerih je pisala, za katere je napisala scenarij ali jih je prevajala. Njeno delo je predvsem vodič po pol stoletja filmske zgodovine – še posebej po tistem delu, ki so ga ustvarjale ženske – bodisi v smislu režije ali drugačnih produkcijskih vlog – in je v javnosti pogosto ostajal skrit. Na program so uvrstili filme režiserk, kot so Musidore, Solange Bussi, Leontine Sagan, Marie Epstein, Simone Berriau in Jacqueline Audry; med njimi je veliko edinstvenih filmskih del, ki se ukvarjajo z sodobnim nomadstvom, transspolnostjo, seksualno in telesno svobodo, različicami ženskosti in užitka ter učinkujejo še posebej osupljivo glede na zgodovinski kontekst, v katerem so nastali.
Odličen primer je film Mädchen in Uniform (Dekleta v uniformi) iz leta 1931, ki ga je posnela avstrijska režiserka Leontine Sagan, Colette pa ga je prevedla v francoščino, saj se je s pripovedjo čutila povezano, ker nekoliko spominja tudi na nekatere izmed njenih romanov. Gre za zgodbo, v kateri nastopajo izključno ženske, saj je postavljena v dekliški internat; tamkajšnja pravila, ki temeljijo na »pruski morali« in jih narekuje konservativna ravnateljica, so zelo stroga in rigidna – pomembne so disciplina, spodobnost in slepa poslušnost; dekletom pogosto ne dajejo dovolj hrane, jim preprečujejo, da bi pisale domov, jih obravnavajo kot vojake in jih vzgajajo v bodoče »matere naroda«. Edina, ki dekletom izkazuje tudi ljubezen, je gospodična von Bernburg, ki svoj razred vsak večer pred spanjem poljubi za lahko noč, na kar učenke (v enem izmed najlepših prizorov v filmu) vedno željno čakajo; med gospodično von Bernburg in eno izmed učenk, novinko Manuelo, pa se porodi tudi poželenje. Film je eden izmed prvih lezbičnih filmov na svetu, za čas Nemčije tik pred vzponom nacionalsocializma, ko je vladala ekonomska kriza, pa je izjemno transgresiven – ne le v smislu lezbične seksualnosti, temveč tudi v smislu progresivnega ideala pedagoškega erosa, ki ga upodablja in ki zavrača disciplino, zatiranje, odrekanje in simbolično nasilje sploh.
Pozabljene tehnologije
Festival je od nekdaj pozornost namenjal tudi specifičnim filmskim tehnologijam, ki so v zgodovinskem smislu včasih ostale ob robu. Dober primer je filmski projektor, ki med predvajanjem filma zaradi ogljika oddaja modrikast dim in ga je mogoče med festivalom vsak večer, ko se stemni, videti na Pasolinijevem trgu pred bolonjsko kinoteko. Potem so tu programi, posvečeni filmskim barvnim tehnologijam, kot sta technicolor in nekoliko manj znani kinemacolor; ta vključuje postopek snemanja in predvajanja črno-belih filmov skozi izmenjujoče se rdeče in zelene filtre, ki se je uporabljal predvsem med letoma 1908 in 1914.
Med predvajanimi kratkimi filmi ob živi klavirski spremljavi, ki so jih restavrirali v Bologni, so bili recimo nekajminutni posnetki Gardskega jezera, tradicionalnih vzorcev škotskih klanov, priprave na kronanje v angleškem Reedhamu in celo »vojni prizori z Balkana«, ki jih je posnel britanski režiser Frederic Villers. Na nekaterih delih filmskega traku so vidni sledovi razkroja, ki jih z restavriranjem ni bilo mogoče odstraniti – a prav ti bistveno prispevajo k poetičnosti prizorov, saj ustvarjajo nepričakovano zlivanje barv in okno v preteklost, ki ga odpirajo ti posnetki, naredijo za deloma nadrealistično izkušnjo.