Mogoče se zdi naslednja zgodba daleč od našega sveta, a je še kako povezana z iniciativami, ki vznikajo tudi pri nas. Dogaja se v Avstraliji, v kraju Sunshine Coast, kjer so se prebivalci leta 2009 odločili, da bodo ulice vzeli v svoje roke. Dobesedno: na pobudo dveh sosedov, krajinske arhitektke Caroline Kemp in vrtnarja Duncana McNaughta, so začeli ulice svoje soseske zasajati s sadnim drevjem in zelenjavo. Ustanovili so projekt Urban Food Street – Urbana ulica hrane – ki se razteza čez enajst ulic, v njem pa sodeluje več kot 200 gospodinjstev. Gojijo vse, od jabolk do manga, banan, limon, fig, pa tudi zelišča in solato. Sadje in zelenjavo imajo za svojo lastno uporabo, presežek pa razdelijo someščanom. Ne le da so sicer s travo obrasle ulice spremenili v rodovitne vrtove, povezali so se kot skupnost in sosedje si niso več tujci.
Toda pred nekaj tedni so mestni uradniki posekali več kot dvajset sadnih dreves na treh ulicah. Razlog? Ljudje niso imeli dovoljenja, da na javnem zemljišču sadijo drevesa. Mestni svet je namreč zaradi pritožb nekaterih drugih sosedov zahteval, da vsi, ki na ulicah sadijo drevesa in zelenjavo, pred tem pridobijo brezplačna dovoljenja za uporabo javnih površin.
Od gveril do mestnih dovoljenj
Primer posekanega urbanega vrta tega mesta je seveda odprl vprašanje pravice do izrabe javnih površin. Jasno je, da v nobenem mestu na svetu prebivalci ne smejo kar vsevprek saditi hrušk in jabolk ali ob cesti gojiti špinače. Toda v zadnjih letih je po vsem svetu vse več iniciativ, da morajo prebivalci sami odločati o tem, kaj bo raslo na njihovi ulici. S tem bi se izognili slabi izrabi površin, češ, zakaj bi morali avtomobili parkirati pod javorji, če lahko pod slivami? Ne nazadnje je to sicer iz nekih drugih razlogov odredila že Marija Terezija. Tedaj je šlo za zagotavljanje hrane prebivalcem, zdaj gre za zavedanje o samooskrbi. Vendar ideja urbanih uličnih vrtičkov ni nova. Konkretno v Avstraliji so ulični vrtovi znani še iz petdesetih let 20. stoletja, ko so priseljenci predvsem iz sredozemskih dežel na ulice zasajali sadno drevje in oljke. V Veliki Britaniji in ZDA so se prvi urbani ulični vrtovi razmahnili v sedemdesetih letih, v časih hipijevskega gibanja, v osemdesetih so se razširili po skandinavskih državah. Za vse te iniciative pa je značilno, da so bolj ali manj gverilske. Le v nekaterih mestih so se mestne oblasti odločile, da bodo dovolile urbane ulične vrtičke, nadzor pa so uvedle tako, da morajo prebivalci načrt vrtička prijaviti in se držati določenih omejitev. Tako denimo ulični vrtički delujejo v Sydneyju, delno jih tolerirajo v Londonu.
Pri tem pa je treba ločevati med mestnimi sadnimi intervencijami in tistimi, ki jih samoiniciativno izvedejo prebivalci mesta sami. Ljubljana ima nekaj uličnih sadovnjakov, recimo v Savskem naselju, na Grbi in na Rakovi Jelši, a to so projekti mestne občine. Svojevrsten je sadni park ob Savi v četrtni skupnosti Posavje, kjer raste 300 sadnih dreves. Nastal je na pobudo lokalnih prebivalcev, ki ga tudi oskrbujejo in pobirajo plodove, ter je skupnostni vrt. Počasi in skrito pa vznikajo tudi pravi gverilski vrtovi. Nekaj poskusov gverilskega zasajanja javnih uličnih površin je pred tremi leti izvedlo tudi kulturno društvo Prostorož. Zato naj vas nikar ne preseneti, če na kakšni ulici ob cestišču pod drevesi namesto trave zagledate lično urejen vrtiček.
