Začelo se je že zjutraj, ko je trafikantka, ki vsak dan do izteka mojega spanca zame hrani enega redkih izvodov Dnevnika, na provokativni dovtip, da »bom malo pogledal, kaj pišejo vaši časopisi o mejni razsodbi«, dejala »joj, res, s čim se ti politiki ukvarjajo, res nimajo pametnejšega dela?«; prodajalka v pekarni, ki mojo porcijo jutranjega kruha zloži v vrečko, ko me zagleda še na kolesu, je podobno hladna s protivprašanjem »a se vam res ljubi s tem ukvarjati, to je tako brez pomena«… Med drugo in četrto uro popoldne sem med stotinami ljudi na plaži v prelepem sončnem dnevu, opranem po hudi nevihti prejšnje noči, le stežka našel kogar koli, ki bi kot jaz buljil v telefon in na minuto natančno preverjal tvite iz Haaga; televizorji niso bili prižgani nikjer, tudi tam ne, kjer je bilo največ hrvaških »turističnih delavcev«. Te je danes zanimal le posel, reševanje turistične sezone, v kateri je ta hip in nasploh najbolj bistven prav slovenski gost – za tisto v Piranskem zalivu jih ni pretirano skrbelo.
Ko je ob 19. uri hrvaška državna televizija začela poročila, nikjer ni bilo niti mojega zagrebškega soseda, ki je še prejšnji dan na veliko sušil nogometni dres reprezentanta Luke Modrića. Ni ga bilo nikjer in tudi hrvaške zastave ne, še Modrić je izginil, televizije ni vklopila niti marljiva žena. No, bodimo odkriti, tudi moji slovenski sotrpini se z arbitražo v prelepem večeru niso preveč ukvarjali; najbrž sem bil edini, ki ga je ta tematika zanimala. Ampak, kot so o »neobstoječem« arbitražnem sporazumu večkrat potihoma dejali v skoraj pol ure trajajočem prispevku na državni hrvaški televiziji, »jutri je nov dan«.
