Čas ni naključno izbran kot primeren, saj se generacija neposrednih udeležencev in s tem poznavalcev druge svetovne vojne oziroma NOB žal življenjsko poslavlja. To spretno izkoriščajo razni pokvarjeni politični in drugi manipulanti, sodobni nacifašisti, mladi privrženci starih idej, pa posamezniki v cerkvi in še kdo.
Neprestani politizaciji zgodovine (torej znanstveni oziroma strokovni vedi) se, kot kaže, le malokdo upira. Še najmanj pristojni državni organi, ki so se pustili speljati na tanek led manipulacij v povezavi z dnevno politiko. Vsa čast pa seveda posameznikom, na primer dr. Božu Repetu, dr. Martinu Premku in preostalim strokovnjakom, ki pa bi morali dobiti še veliko več časovnih terminov v javnih medijih.
Kot drug primer naj navedem na primer postopno in počasno izrivanje posameznih zgodovinskih vsebin, predvsem s tematiko NOB, iz izobraževalnih programov na vseh stopnjah. Zaradi tega menim, da mladi povprečno zelo malo vedo o navedenem preteklem obdobju. Odgovorni za izobraževanje pa se ponekod včasih celo bojijo učiti o nekaterih zgodovinskih dejstvih.
Kot naslednje naj navedem, da so se nekateri posamezniki sami človeško in politično diskreditirali. In sicer s svojim vedenjem oziroma ravnanjem, ki mu ljudje kljub lepim besedam o zagovarjanju vrednot, ne samo pretekle zgodovine, temveč tudi osamosvojitve Republike Slovenije, ne verjamejo več.
Prav tako menim, da razdrobljeno, neenotno in včasih tudi malo netransparentno nastopanje v okviru organizacij ZB, ZVVS, SEVER, Generala Maistra, TIGR itd. – sem ne štejem, na primer, strankarske VSO – tako v Sloveniji kot zunaj nje ni dobro za nikogar.
Mislim tudi, da je ena od poti, ki vodijo k večji prepoznavnosti in ugledu v družbi, združevanje vseh veteranskih organizacij pod eno krovno streho. Menim, da je bila v preteklosti narejena napaka, ko so se borci izogibali povezavam z veterani iz leta 1991, z izgovorom, da ne gre za isto vojno oziroma isto stvar, da sta prestano trpljenje in dolžina vojn neprimerljiva itd.
Hkrati je treba povedati, da imajo vsi borci oziroma veterani, ki so se – zgodovinsko gledano sicer v različnih obdobjih, v različnih družbenopolitičnih in zunanje- ter notranjepolitičnih razmerah – borili za svobodo, enakost, bratstvo, neodvisnost, mir, boljše socialne in družbene razmere ter druge vrednote, visok ugled v družbi oziroma okolju, v katerem delajo oziroma živijo.
To je seveda obvezno, zato da vrednote, za katere se vsi borimo oziroma jih zagovarjamo in za katere smo bili v najtežjih trenutkih v preteklosti pripravljeni žrtvovati marsikaj, postanejo udejanjene. Predvsem pa tudi zato, da postanejo del mišljenja in ravnanja mladih.
Vse te misli oziroma ocene so lahko, lahko pa seveda tudi ne, vzrok za razmislek o tem, kaj je treba v družbi danes nujno storiti. Potem morda tudi ne bo več toliko razprav o tem, kako privabiti mlade k demokratizaciji in razvoju družbe. S svežino idej, ki pritegnejo mlade, ki so socialno, družbeno oziroma človeško čuteči in pogumni ter seveda sposobni organizirati vse somišljenike.
V sedanjih asociacijah in tudi v izobraževalnem sistemu je po mojem občutenju tega žal premalo.
Miloš Šonc, Grosuplje
