Politika. Gre za jezikovno politiko, katere sestavni del je pouk tujih jezikov in je dokazano raznarodovalna, ne spoštuje človekovih pravic in spodbuja hlapčevanje ter kolonializem. To naj bi bila slovenska jezikovna politika?
Kultura. Na tem področju imamo menda »nacionalni program jezikovne politike«, ki pa razen naslova zgolj ponavlja zgoraj omenjeno politiko. Presenetljivo pa je, da naši kulturniki, ki so ob koncu nekdanje Jugoslavije hitro prepoznali namen »skupnih jeder«, tega enakega namena ne vidijo v prisilnem pouku angleščine od vrtca do univerze. To naj bi bila slovenska kulturna jezikovna politika?
Šolstvo. Predvsem je pomembno osnovno šolstvo, kjer se oblikujejo vrednote posameznika za vse življenje. Nimamo prostora za razpravo o pomenu materinščine, o nadarjenosti posameznika (denimo za jezike), o doseženem znanju po končani OŠ, o interesu in izbirnosti jezikov in tako dalje. Zagotovo pa lahko trdimo, da je prisilni pouk katerega koli tujega nacionalnega jezika navadno kulturno jezikovno posilstvo z vsemi posledicami. To naj bi bil slovenski sistem pouka tujih jezikov v šolah?
Ekonomija. Samo v Evropski uniji je zaslužek ZDA in Anglije zaradi nadvlade angleščine vsako leto vsaj 18 milijard evrov. Naši mladi strokovnjaki, ki jih vsako leto podarimo drugim državam, pomenijo prav tako vsako leto darilo nekaj sto milijonov evrov. Sočasno mora tisoče Slovencev plačati in se učiti jezike sosednjih držav, da obdržijo delo in preživijo. To naj bi bila slovenska ekonomija?
Stroka. Gre za jezikovno in pedagoško stroko. Sedanje stanje sistema pouka tujih jezikov, kamor so nas pripeljali jezikovni in pedagoški strokovnjaki, si v resnici ne zasluži niti komentarja. To naj bi bila slovenska jezikovna in pedagoška stroka?
Internacionalizem. Nekdanji komunistični internacionalizem, ki se je uveljavljal z ruščino, danes zamenjuje kapitalistični internacionalizem, ki se uveljavlja z angleščino. Nikjer pa ni slišati o humanističnem internacionalizmu, ki je edini možni izhod za razvoj človeštva. Sta prva dva internacionalizma skrajni doseg slovenskih razumnikov?
Drugačna možnost. Obstaja, če upoštevamo splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki govori o človekovi pravici do maternega jezika in pravici do enakopravnega komuniciranja, ter dve resoluciji generalne konference Unesca (Montevideo 1954, Sofija 1985).
Na področju pouka tujih jezikov gre za znan predlog treh korakov, in sicer: materinščina, mednarodni jezik esperanto (oba v OŠ), nato pa tuji jezik v skladu z interesi in poklicno ali študijsko usmeritvijo. To bi lahko bila slovenska usmeritev na področju pouka tujih jezikov!
Janez Zadravec, Ljubljana
