Zagotovo je nekaj šal povezanih s tem, da je treba kritike nagraditi, še preden se izteče njihov rok trajanja. Z izjemo Mateja Bogataja, ki je postal že skoraj mit, se to v veliko primerih zgodi krepko pred 40. letom. Skratka preden se iz osnovnih preživitvenih nagonov odločimo za delo, ki nam omogoča normalno plačilo in »nespodobnosti«, kot sta denimo dopust ali, nekoč, nakup garsonjere. Komu se po letih delovanja v literarnem okolju odpre tudi kakšna druga priložnost, denimo urednikovanje ali delo v kulturni redakciji kakšnega časopisa.
Pogosta je tudi šala o vrednosti nagrade, ki jo kritiki prejemamo ravno od pisateljev, s katerimi smo pogosto na nož. A dokler se ne zganemo in ne začnemo podeljevati lastne stanovske nagrade, kar se utegne zgoditi že naslednje leto, se lahko smejimo na svoj račun. Posebej široko, ko nam nagrada pomaga pri podaljševanju statusa samozaposlenega v kulturi.
Pa glede na povedano obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli stara in mlada kritika?Čeprav sem nagrado prejela kot mlada kritičarka, spadam zdaj nemara že v srednjo kritiško generacijo. Zagotovo lahko torej govorimo o mladi in manj mladi kritiki, razlike se najprej kažejo v prostorih objavljanja. Mladi kritiki, ki se šele uveljavljajo, začnejo z objavami predvsem v elektronskih medijih, malo bolj uveljavljeni imajo odprtih več vrat. Glede na odmevnost digitalnega okolja in socialnih omrežij v primerjavi s tiskom ali radiem gre za nekoliko starosvetno logiko, a kritiki smo tudi samoironični romantiki.
Kaj pa vsebinske in slogovne razlike?Nekaj časa so krožile govorice o krizi kritike, češ da izgublja naboj in angažma, a gre za klevetanje najhujše vrste. Mlada kritiška generacija je v svoji drži gotovo bolj drzna, a drznosti, jasno, ne smemo zamenjevati z argumentiranostjo in jasnostjo, ki sta pogosteje skrita v rokavih bolj izkušenih kritiških mačkov.
V mladih kritiških letih se pisanja lotevamo polni moči in entuziazma, a hitro se lahko zgodi, da kritiku motivacije za boj v svetu, ki ga kritika vse manj zanima, počasi zmanjkuje, in začne pisati z zavedanjem, da sveta ne bo rešil. Sama še vedno malo verjamem, da ga lahko. Najbrž ne danes, jutri pa morda. Podobno bi trdila za generacijo piscev srednje generacije, predvsem kritičark, ki kljub kilometrini še vedno pišejo kritike s pulzom. Če tega več ne zmoreš, prenehaj pisati.
Dobra kritika torej ni samo dobro argumentirana, ampak tudi slogovno drzna?V času, ko smo zasuti z informacijami in mnenji, literarna kritika ne more biti več samo omleden postranski komentar. Menim, da je kritika v svojih resničnih vrhuncih malo tudi umetniško delo. Njen obstoj je seveda sekundaren že zato, ker je odziv na knjigo, a si lahko, pravzaprav si mora dovoliti biti bolje napisana kot knjiga. Pomembno je, da je vredna branja tudi, ko bralec vsebine njene knjige ne pozna. Kritika mora imeti svoje življenje.
Kako pomembna je selekcija del, o katerih pišete?Nič ne bo narobe, če bo kdo prebral dobro knjigo, ne da bi prej zasledil priporočilo k branju. Svet pa postane nekoliko manj vabljiv za človeštvo vsakič, ko kdo prebere knjigo, ki je slaba. Če je avtor dovolj spoštljiv do svojega bralca, bom tudi jaz pri pisanju kritike spoštljiva do avtorja. Rada torej pohvalim, a obenem nimam zadržkov, da bi skritizirala slabo knjigo. Bralcu poskušam dovolj slikovito odpriporočiti kvarjenje oči, vzamem si čas za nekaj, za kar si ga avtor ni.
Ste kritiki ena od protipotrošniških sil, ki se bori proti prevladi diskurza, ki ga narekujejo založbini predstavniki za odnose z javnostjo?Pisanje kritik je družbeno odgovorno delo. Odenemo si ogrinjala super junakov, ki nam omogočajo pretenzijo, da naše delo ima neki učinek, čeprav raziskave kažejo, da je vpliv kritik na nakup in izposojo knjig minimalen. Na avtorja nikoli ne gledam kot na sovražnika, o njem sploh ne razmišljam, v mojem fokusu je bralec. Moj angažma je torej povezan s tem, da mu odsvetujem branje literature, ki spodbuja prakso nerazmišljanja in zehanje. Kritiki prihajamo v stik s knjigami, ki kakovostno spadajo v zgornjih 15 odstotkov letne produkcije. Idealno bi bilo, če bi družbeni etični kodeks v njih že stal in bi se ukvarjali samo še z nadgradnjo.
Je torej naloga kritike tudi, da v delih razkrinkava ideološke diskurze?Čeprav govorimo o nekakšni objektivnosti, kritik ob branju vedno znova preizprašuje tudi svoja stališča do družbenih vprašanj. Če mene kot kritičarko nagovarja reprezentacija spola ali družbeno-razrednih konfliktov v literaturi, to pomeni, da je roman lahko spisan še tako slogovno bravurozno, a ne bo dobil odlične ocene, če je avtor sposoben pozornost posvetiti zgolj karakterizaciji moških likov, ženskam pa nakloni postranske, servilne vloge. Nereflektirano in neobčutljivo tematiziranje zgodb družbenih manjšin je v času, ko so informacije le en klik, begunec ali gej pa dva koraka stran, lahko le posledica lenobe.
Večje je vprašanje kritikove drže pri knjigi, ki z družbeno občutljivo tematiko ravna odgovorno, a je šibka z literarnega vidika. Je kritik, ki raztrga slabo napisan roman o protestih, apologet izkoriščevalskega kapitalizma? Slab kritik se bo skril za svojimi besedami, dober bo za njimi stal.
