Nekoč so bili zvezdniki: David Sluga, Tomaž iz filma Poletje v školjki

Vsak film ni umetniški akt

Kakor da je mladinska produkcija pri nas boljša od odrasle. Kakor da je identifikacija z zgodbami, junaki in problemi iz mladinskih filmov za Slovenca lažja in močnejša, kot ko gre za odraslo produkcijo. Marsikaj je lahko posredi. Lahko da bežanje pred kompleksnejšo realnostjo odraslosti. Lahko da gre za jezik, ki je v primerjavi z okolišanjem in samocenzuro, ki neredko pesti odrasle zgodbe, bolj neposreden. Lahko da so mladinski filmi priljubljeni, ker zgolj pripovedujejo zgodbe, odrasli filmi pa imajo ambicijo odpirati relevantna vprašanja družbe. Če k navedenemu pripišemo še, da je avtor (pisec izhodiščnih knjig) dveh ključnih mladinskih filmov, torej Sreče na vrvici (1977) in Poletja v školjki (1985), Vitan Mal, dandanes iz javnosti malodane izobčen gospod, lahko dobi ta slovenska specifika skrajno kompleksen obseg. David Sluga, uvodni portret seriala nekdanjih slovenskih zvezdnikov, ki se je svoji ter tudi drugim generacijam za vedno vtisnil v spomin kot Tomaž iz filma Poletje v Školjki, meni: »Mladinski filmi so narejeni za trg. Niso umetniški, ampak so delani za otroke in pa za starše. V bistvu so komercialni. Pri odraslih filmih to dostikrat ni tako. Meni je to načeloma sicer všeč, ker imam rad umetniške filme in preziram Hollywood, je pa po drugi strani le treba reči, da vsak slovenski film ni umetniški akt.«

Lahko bi šel v Olimpijo

Do vloge je prišel s plesom oziroma preko plesne šole Kazina. V osemdesetih se je ples začel uveljavljati kot športna panoga in postal množičen. Plesnim šolam je uspevalo pridobivati mladež, ki se je pred tem raje odločala za kaj drugega. Tudi kak zahodnjaški plesni film, kot so Flashdance, Beat Street ali Footloose, je bil spodbuden. In pojavile so se nove plesne zvrsti. Kot na primer breakdance, ki ga je vadil tudi naš portretiranec. »Lahko bi treniral tudi nogomet, saj sem dobil vabilo od Olimpije, naj pridem na trening, vendar pa v nogomet takrat nisem verjel. Veljal je za malodane marginalen šport. Šport za rajo. Imel je povsem drugačen status, kot ga ima pri nas danes. In pri breakdanceu mi je šlo dobro. Gostovali smo po Jugoslaviji, nastopali pred polnimi dvoranami. Evropa pleše se je reklo turneji. Kot plesalca so me najprej opazili za reklamo za Fructal, v kateri sva igrala s Kajo Štiglic. Preko nje pa sem potem izvedel, da me imajo v mislih tudi za film, kar pa ni bila ravno moja strateška želja, saj sem se ravno takrat pripravljal za svetovno prvenstvo v breakdanceu. Vseeno sem se pozanimal in dojel, da me ne načrtujejo za stransko, ampak glavno vlogo, kar me pa seveda je zanimalo. Skratka, moja glavna želja ni bila igrati v slovenskem filmu, ampak je šlo bolj za splet naključij,« pravi. Informacija soigralke Štigličeve, da je mišljen za glavno vlogo, je bila pravilna. Konec koncev je šlo za hčerko režiserja filma, Tuga Štiglica, ki pravi: »Osnovno idejo za plesni film sem tako in tako dobil pri hčerki, ki je plesala.«

Mladinski film z goloto

Film si je leta 1986 ogledalo tedaj rekordnih 116.546 gledalcev. Za primerjavo povejmo, da si je Gremo mi po svoje 1, za zdaj najbolj gledan slovenski film vseh časov, ogledalo 205.439 gledalcev. In tudi Poletje v školjki je doživelo drugi del, razmišljali pa so tudi o tretjem. Ne glede na kritike stroke oziroma recenzentov, ki so film popljuvali. Med drugim zato, ker je menda bil preveč proamariški. Pol kapitalističen. V obeh Školjkah je res zaznati komaj kakšno znamenje, da se zgodba vendarle dogaja v socializmu. Ves čas je sončno in svetlo. Mladež pleše po ulicah na takte izključno slovenskih komadov, premore walkmane, po opremljenosti z računalniki pa daje vtis, da je bila Slovenija že leta 1985 e-družba. »Kritiki so kritizirali, a ljudje so to potrebovali. En mesec je bil kino Union razprodan, nekateri so film gledali dvakrat na dan,« se spominja Štiglic. O dosegu filma po svoje govori tudi to, da ima o njem mnenje tudi Dejan Knez, stari laibachovec, ki pravi: »Kako se ne bi spomnil filma. In tisto oprsje na začetku filma. Tisto je bilo res seksi.« Da, Školjka je mladinski film z goloto. Famozna neznanka ima menda ime, vendar pa z njim ne gre opletati po nepotrebnem, sploh ker Štiglic pravi, da je šlo za naključno turistko.

Podkupljena komisija AGRFT

Idealen čas v idealni deželi. Zdi se, kot da gre za isto formulo kot v reklamah Gostje prihajajo in Dobrodošli, ki sta bili leta 1986 lansirani v sklopu akcije Slovenija, moja dežela. Konec koncev je bil Jaka Judnič pri Školjki montažer, pri reklamnih spotih pa režiser. »Ples je bil tedaj neki predkapitalistični moment. Del obrata iz socializem v kapitalizem. Tržili smo se. Če smo prišli v kako drugo jugoslovansko mesto, so bili tam, in to predvsem med Romi, izvrstni plesalci samouki, vendar smo bili mi, ki smo izhajali iz šole, vendarle boljši,« razmišlja Sluga. Z nastopom v filmu je kakopak postal zvezdnik, o čemer pravi: »Vsekakor je zvezdništvo pretiran izraz, bolj se spremenijo ljudje okoli tebe in se začnejo drugače vesti do tebe, kot pa da se spremeniš ti. Ko sem postal otroški zvezdnik, je to pomenilo telefonske klice in pisma. Najbolj grobi so bili fizični napadi vrstnikov, moških zaradi punc, ki jih niti nisem poznal. Se pa spomnim punce, ki me je precej klicala po telefonu in s katero sva imela neke vrste telefonski odnos, se pa nikdar nisva srečala. Vendar pa je vse počasi minilo, kar sem v resnici doživel kot olajšanje.«

Vseeno je pozneje poskusil na sprejemnih izpitih na AGRFT, vendar ga niso sprejeli, tako da je dokončal pravo in nadaljuje družinsko odvetniško tradicijo. Živi družinsko življenje ob dveh hčerkah in soprogi. »Moji lepi ženi,« poudarja. In dodaja: »Oče ob kaki priložnosti rad navrže, da je na AGRFT podkupil komisijo.« Vseeno pravi, da bi ga ponudba za vnovičen javni nastop še lahko premamila, če bi šlo za dovolj veliko neumnost. Navsezadnje je Big Foot Mama pred leti posnel komad Predsednik. Zatorej ne bi presenetilo, če bi kdaj kandidiral zares.