Nekoč so govorili, da so otroci naše največje bogastvo. Imeli so prav, ker pa se časi spreminjajo, se spreminja tudi dojemanje tega slogana. A vsak odgovoren starš bo vedel, da je dobro čim manj stvari prepustiti naključju ali sreči. Že tako lahko gre marsikaj narobe, zakaj bi torej izzivali tam, kjer ni treba. Malomarnost, pozabljivost, ravnodušnost niso lastnosti, s katerimi se odgovorni oče ali mama odpravi na pot z avtomobilom in svojim naraščajem.
»V AMZS svetujemo, naj starši vseskozi, že od otrokovega najzgodnejšega obdobja, dosledno, na vseh poteh, tudi tistih najkrajših, uporabljajo otroški zaščitni sedež. Naloga staršev oziroma voznika je, da otroka vzgoji, da se brez varnostnega pasu ali če ni pripet v otroškem varnostnem sedežu ne more voziti. Seveda je pri tem zelo pomemben tudi zgled staršev oziroma tistih, ki vozijo otroke,« je povedal Marko Bračič, AMZS-jev inštruktor varne vožnje.
S tremi križi na hrbtu
Zgodovina avtosedežev za otroke sega v leto 1982, ko je bila narejena prva homologacija, torej predpis, kakšni morajo biti avtosedeži. Kdor še misli, da je v današnjem času varno prevažati otroka brez otroškega avtosedeža, naj argumente proti temu ponazorimo s primerjavo naletne teže. Že pri trku vozila s 50 kilometri na uro se naletna teža poveča več kot 25-krat. To dejstvo lahko predstavimo s praktičnim primerom: mamica, ki tehta 50 kilogramov, ob trku pa ni pripeta z varnostnim pasom in drži v naročju otroka na sovoznikovem sedežu, stisne otroka ob armaturo z naletno težo okoli ene tone in pol. Brigita Glažar iz trgovine z otroško opremo Pikapoka s Ptuja na to temo pravi: »Le en sam ogled filma, ki prikazuje, kaj v primeru prometne nesreče predstavlja na primer v avtomobilu prosto ležeči dežnik, ali pa ogled filma, ki prikazuje testno trčenje, nam popolnoma spremeni vzorec obnašanja v prometu.« Enako velja za otroški sedež, kajti šele takrat se lahko zavemo, kakšne sile v primeru trka delujejo na otroka.
Strokovnjaki priporočajo nakup v specializiranih trgovinah, kjer znajo svetovati, ob nakupu pa je najbolje imeti s seboj otroka, če ta seveda ni več dojenček, saj lahko tako preskusi sedež. Drugo merilo je namestitev otroškega sedeža v avto: zaradi različnih konfiguracij vsi otroški sedeži niso primerni za vse avtomobile. V specializirani trgovini vam tako pomagajo pri namestitvi sedeža v avto in opozorijo na pravilno namestitev in uporabo sedeža. »Otroka lahko na uporabo varnostnega sedeža navadimo le z dosledno uporabo. To pomeni, da otroka posedemo in pripnemo v avtosedež na prav vsaki vožnji, ne glede na dolžino ali lokacijo vožnje. Otroci se največ naučijo tudi z zgledom; če starši dosledno uporabljajo varnostni pas, se bo tega naučil tudi otrok,« pravi Maruša Maček, področna vodja v marketingu v Baby Centru.
Pri rabljenih bodite pozorni
Sedeži morajo torej ustrezati določenim zakonskim standardom, od julija 2013 je v veljavi nova regulativa ECE-R129, ki je poimenovana tudi i-Size. Njen ključni pomen je povečana varnost za otroka, saj prinaša preizkuse sedežev z isofix pritrditvijo, zaostruje dinamične obremenitve, ki jih mora sedež prenesti, ter zahteva večji nadzor pri proizvajalcih otroških avtosedežev. »Poleg teh je določeno še, da morajo otroci do 15 meseca starosti sedeti v sedežu, obrnjenem v nasprotno smer vožnje, saj velik del obremenitve tako prevzame celotna površina hrbtne opore sedeža. Prav tako so novi sedeži boljši pri zaščiti glave in vratu otroka, predvideva pa tudi obvezno uporabo sistema isofix, ki prepreči nevarnost napačne namestitve in pritrditve sedeža.« Tako so pri AMZS v sodelovanju s partnerskimi avtomobilskimi klubi in nekaterimi porabniškimi organizacijami opravili test kar 42 različnih avtosedežev, predvsem tistih, ki so pred kratkim prišli na trg, pa tudi nekaterih drugih, ki jih še niso preskusili. Več kot polovica sedežev je na testu dobilo skupno oceno dobro, noben pa ni dobil najboljše ocene zelo dobro. Deset sedežev je dobilo prav tako še pozitivno oceno zadovoljivo. Med osmimi sedeži, ki so dobili negativno oceno, so trije sedeži dobili oceno pomanjkljivo, pet sedežev pa oceno slabo.
Ne glede na njihove ocene svoje pravi tudi zakon, ki pravi, da mora biti med vožnjo otrok, ki je nižji od 150 centimetrov, nameščen v ustreznem avtosedežu, ki je primeren otrokovi telesni masi. Otrok pa ni dovoljeno prevažati v nazaj obrnjenem avtosedežu na sprednjem sovoznikovem mestu, če je vozilo opremljeno z varnostnim mehom, razen če je ta deaktiviran. Vsej dobri volji in skrbi navkljub pa mnogi starši poleg tega, da otroka sploh ne posadijo v ustrezen avtosedež, tega tudi napačno namestijo v avtomobil. Najpogostejša napaka je tako neupoštevanje navodil za uporabo in premalo čvrsto zategnjen pas za pripenjanje otroka v sedež. Napaka je tudi to, da vozniki enostavno ne preverjajo več, ali je ta še vedno pravilno in čvrsto pripet. »Voznik mora redno preverjati tudi otroški sedež, če je še vedno čvrsto in pravilno nameščen, sploh ko ga uporablja otrok. Otroke je treba tudi poučiti, kako morajo v sedežu sedeti, kako morajo zaščitni varnostni pasovi potekati po njegovem telesu in kako so varnostni pasovi dejansko pripeti. Med vožnjo lahko nemirni otroci odpnejo varnostne pasove. Če se bo otrok zavedal, da to ni prav, bo na to tudi sam opozoril. Vozniki naj med vožnjo večkrat preverijo, ali je otrok (še vedno) pravilno pripet,« je povedal Marko Bračič.
Razvoj sedežev seveda poteka neprestano, ker pa cena igra določeno vlogo, so med uporabniki priljubljeni tudi rabljeni avtosedeži. Po navadi izvirajo od sorodnikov ali znancev, kar je prednost, ker je njihova zgodovina vseeno dokaj dobro znana. Kupovanje od neznanih predhodnih uporabnikov pa je že bolj tvegano dejanje. »Uporaba rabljenega sedeža z neznano zgodovino ni priporočljiva. Ne boste zagotovo vedeli, kako je bil uporabljen in ali je bil morda vključen v avtomobilski nesreči. Pomembna je tudi starost avtosedeža in v kakšnih vremenskih okoliščinah je bil hranjen. S starostjo in izpostavljenostjo različnim temperaturam in vremenskim oblikam se namreč spremenijo določene lastnosti sedeža,« je povedala Maruša Maček.
