Ni naključje, da je na praznovanju petdesete obletnice združenja Sparkasse leta 1869 na Dunaju odmevala polka Čebela Eduarda Straussa, manj znanega brata kralja valčkov, Johanna Straussa mlajšega. Simbol čebele namreč še danes krasi osrednjo stavbo omenjene hranilnice v dunajskem prvem okrožju. »Ta pa ni bila edina, ki se je v svojem sloganu ponašala s čebeljimi lastnostmi, kot so delavnost, varčnost in skromnost. Tako umetnost kot kapitalizem sta se zavedala učinka čebelje simbolike v prav vseh kulturnih okoljih,« je na predavanju ob koncu razstave Ekonomija narave v Centru in Galeriji P74 povedala avstrijska kustosinja Christiane Erharter.
Delovne, odgovorne, skrbne
Že stoletja so zbiralke medu znane kot bitja z izjemno socialno odgovornostjo, sistem čebeljega panja pa kot metafora za sobivanje in kolektivno skrb, skratka kot idealni prikaz tega, kako bi tudi človek moral skrbeti za sočloveka. V omenjeni simboliki so priložnost za kovanje dobička videle številne banke in zavarovalnice, ki so želele svojim strankam brez izjeme sporočiti: Če delaš neumorno kot čebela (in varčuješ pri nas), boš obogatel!
»Z medijsko pozornostjo, namenjeno izumiranju čebel zaradi industrije in onesnaženja okolja, je vrednost čebele v zadnjem desetletju še narasla. Bo človeška vrsta brez pridnih delavk, ki poskrbijo za več kot 80 odstotkov opraševanja sadnega cvetja, sploh preživela?« je Erharterjeva opozorila na oživitev čebeljega mita. Z njim pa tudi promocije pozitivnih učinkov medu.
Čebelji hit
Čebele so tako v Evropi kot v ZDA in Kanadi postale celo tako priljubljene sodelavke, da jih človek čedalje raje gosti tudi v mestu. V enem panju živi do 80.000 čebel, ki morajo za kilogram medu nabrati tri kilograme nektarja oziroma iz panja in nazaj poleteti približno stotisočkrat. Na dan preletijo okoli 85 kilometrov, mestno okolje pa jim ponuja dovolj hrane, ki v nasprotju s podeželsko ni onesnažena s pesticidi. »Zmotno je prepričanje, da prometno onesnaženje mestnim čebelam škoduje, v mehurju imajo namreč mehanizem, s katerim prefiltrirajo škodljive snovi, mestni med pa je pogosto celo boljše kakovosti od podeželskega.«
Fascinacija je peljala človeka še dlje od tudi v Ljubljani vse bolj pogostega urbanega čebelarstva na strehah stanovanjskih blokov in kulturnih in trgovskih centrov. Čebelnjaki so dandanes običajen pojav na vrhu oper, galerij in muzejev. Londonska Tate Modern in Victoria and Albert Museum ga imata, newyorški Metropolitan Museum of Art in frankfurtski muzej moderne umetnosti nista nobena izjema, Dunajčani ga skrivajo celo pod zlato kupolo Secesije. Vodstva mest, muzejev in galerij ne zaostajajo s ponudbo čebeljega turizma, pravi kustosinja: »Nabrani med s svojih streh tudi za sto evrov za kilogram ponujajo obiskovalcem svojih prireditev in razstav.«
Neučinkovita zamenjava
Še pred njimi so vrednost čebel, jasno, uzrli umetniki. Že Aristotel je pisal o čebelah kot zgledu za človeško družbo, svoje mesto so imele v cerkveni umetnosti, kjer je za njihovega zaščitnika obveljal sveti Ambrozij. Erharterjeva je z nazornim slikovnim materialom skočila v nedavno zgodovino in pokazala, kako sta se pri strukturi čebelnjakov zgledovala arhitekta Gaudi in Le Corbusier.
Čebeljo organizacijo in načine delovanja je na Documenti 6 v Kasslu leta 1977 z umetniško instalacijo črpalke medu imitiral in primerjal z našim družbenim sistemom tudi nemški ustvarjalec Joseph Beuys, leta 2012 pa tudi Francoz Pierre Huyghe z ženskim kipom, ki je imel kot simbol družbenega organizma na glavi panj, okoli njega pa je zgradil tudi prav poseben ekosistem. Skozi glasbo čebele raziskujeta Paul Divjak in Wolfgang Schlögl, ki sta glasove, posnete v čebelnjakih, leta 2012 predvajala na koncertu Bee Pop (Čebelji pop) v dunajskem muzeju uporabne umetnosti MAK.
Pri nas se s tematiko čebel, zgodovino čebelarstva in čebelarskimi šolami že vrsto let ukvarja Polonca Lovšin. Pristopa problemsko, denimo z ustvarjanjem kolažev, na katerih opozarja na posledice izumiranja čebel, in s scenariji, ki so na Kitajskem že realnost – namesto čebel bomo morda cvetove s posebnimi pripomočki morali pomagati oplojevati kar ljudje, ki pa seveda nismo prav učinkovita zamenjava.
