Malo pred tem, ob prihodu na trg, so mi davkoplačevalci že bili razložili, da je drugi tir rop, ki ga moramo preprečiti. Da gre za otroke, so mi dejali, za njihovo prihodnost. Prihodnost naših otrok je, če sem gospo davkoplačevalko in gospoda davkoplačevalca prav razumel, odvisna prav od tega, ali bo nam, ljudstvu – to smo mi trije, gospa in gospod davkoplačevalca, in jaz, pa še sivolasi gospod, ki je bral članek, in gospa, ki prodaja češnje, fige, marelice in breskve – vlado Republike Slovenije uspelo prepričati, da je milijarda in dvesto milijonov evrov preveč denarja za sedemindvajset kilometrov železniške proge.
Naš pogovor je, vsaj tako se mi je v tistem trenutku zdelo, potekal na pravem mestu. Ljubljanska tržnica je nadvse primerno mesto za pogovor o ceni železniške proge Koper–Divača. Kje, če ne ravno tam, nedaleč od stojnic, na katerih prodajalci sadja računajo štiri evre za kilogram limon, ki so ga lastnoročno nabrali na rudniški veletržnici, je primernejše mesto za barantanje?
Po čem so tile tiri, bomo vprašali vlado. Po čem pa so predori? Pa tile viadukti, so domači ali madžarski? Ne, ne, če viadukti niso domač pridelek, je milijarda in dvesto milijonov malo preveč, se vam ne zdi? To so izdelki preverjene kakovosti, nam bo odvrnil Miro Cerar, mi pa njemu: Je to vaša zadnja cena? In medtem ko bo on premleval višino svoje izhodiščne cene, bomo mi prijeli en tir v roke in ga sumničavo potežkali. Meni tole ne zgleda povsem sveže, bomo rekli in ga odložili nazaj, nato pa se obrnili k sosednji stojnici z državnimi bankami in morda celo naredili korak ali dva v njeni smeri. Blefirali bomo, seveda, čakali, da Miro zakliče za nami: Če vzamete drugi tir, dobite tretjo razvojno os s popustom za stalne stranke. Odkimali bomo, ker tako poceni seveda nismo, in si šli ogledovat občinska zemljišča za kanadske lakirnice, a čez nekaj minut se bomo spet sprehodili mimo Mira, mu dali priložnost, da sam zniža svojo ponudbo, da nam zavpije: Milijarda! Evo, moja zadnja cena! V odgovor mu bomo namenili prezirljiv pogled, češ, kakšen obupanec, ta ne bo več dolgo prodajal tule, in odkorakali naprej, a počasi, da bo imel Miro čas ugotoviti, da smo prav mi njegovo zadnje upanje, in da bo zavpil za nami: Osemsto milijonov! Nato se bomo ustavili in zavpili nazaj: Šesto! Miro bo zavpil: Sedemsto! Mi pa: Šeststo petdeset! In še preden bo odgovoril, bomo mi povlekli iz žepa denarnico, da bo videl bankovce, ker to vedno vžge. In kupljeno!
Tako se in samo tako se o drugem tiru, o železniških tirih, predorih in viaduktih torej, lahko pogovarja na tržnici, tam, kjer gospe prodajajo češnje, fige, marelice in breskve in jim gospodje, ki vedo, česar ljudje ne vedo, ker so prebrali članek, pojasnjujejo, da nam grozi islamizacija.
A svet ni tržnica, se bojim. Na tržnici bi se namreč človek stojnice, na kateri je nekoč kupil avtocestni križ, izogibal, kakor se na ljubljanski tržnici izogiba prodajalcev sadja in stojnic s karantanskimi panterji. Na tržnici ne bi niti pod razno barantal s trgovcem, ki mu je za milijardo evrov prodal dimnik. V Šoštanju. Ki te pogreje le, kadar ne dela. Ne, na tržnici bi šel drugam. Za vogal, v avstrijski ali nemški supermarket.
A po drugi tir ne moreš iti drugam. Državljan K bi šel drugam, on bi šel za vogal, v supermarket svoje stranke. In tudi jaz bi šel drugam, če bi se dalo. A žal ni drugega trgovca, pri katerem bi lahko naročili drugi tir. Kakor ni drugega trgovca, pri katerem bi lahko jutri kupili tretjo razvojno os, pojutrišnjem pa širitev avtocestnega križa in obnovo železniškega. Na eni in edini stojnici, ki prodaja velike infrastrukturne projekte, se obrazi sicer menjajo, a mi vsem enako ne zaupamo. Oziroma vsakemu novemu prodajalcu zaupamo vse manj. Zato bo jutrišnja odločitev, potem ko se bomo danes zaradi referenduma s tržnice vrnili praznih rok, še težja.
Ampak saj ni važno. Važno je, da vsi mi vse vemo. Da smo vsi mi prebrali članek in da zato vemo, česar ljudje ne vedo. Danes o železniških tirih, jutri o afganistanski vojni, pojutrišnjem o vplivu hormonskih motilcev na volitve za predsednika republike. To je važno, ker človek nikoli ne ve, kdaj mu takšna znanja pridejo prav. Lahko da bo že jutri moral vse to pojasniti gospe, ki na trgu prodaja češnje, fige, breskve in marelice.
