Od Duchampove Fontane, ki letos praznuje 100 let, smo se v umetnosti soočili že z mnogimi bolj in manj domiselnimi provokacijami, vendar nisem prepričana, da delo Damiena Hirsta sodi med njih. Tudi ob tokratni razstavi so mnenja kritikov in javnosti različna, eni jo označujejo kot spektakularno in izjemno tako v ideji kot izvedbi, drugi se zgražajo in ji očitajo potvarjanje zgodovine. Bolj se zdi kot pojav, ki ga je sproducirala zdolgočasena finančna elita – poskus, koliko bizarnosti smo pripravljeni sprejeti pod pretvezo sodobne vizualne kulture. V obliki posnemanja arheoloških muzejev in njihovih zbirk nam predstavlja izmišljeno zgodbo o potopljeni ladji, zakladih, ki jih je prevažala, in o njenem lastniku, osvobojenem sužnju iz 1. stoletja.
To je na prvi pogled simpatična ideja, vsekakor pa ni izvirna. Spomnila me je na projekt izpred nekaj let z naslovomPlastosi slovenskega umetnika Marka A. Kovačiča, ki bi moral dobiti bistveno več pozornosti, kot je je dejansko dobil, čeprav je z izbranimi detajli vključen v zbirko Moderne galerije. Njegova ideja futurističnega arheologa in raziskovanje kulture v prihodnosti, okoli leta 2200, fizično snovanje prebivalcev in njihovih materialnih ostankov je prikaz vizije nič kaj obetavne prihodnosti našega planeta.
Kapitalska naložba
Vprašanja, ali bo umetnost Hirsta in njemu podobnih ustvarjalcev pustila sled v zgodovini, verjetno sploh ni vredno zastaviti. S kopiranjem in reproduciranjem spomenikov starega veka, kolažiranjem z ameriško pop ikono Mikijem Miško in izpostavitvijo lastnega bronastega portreta kot ideje kulta osebnosti zagotovo ni naredil nič novega, kaj šele naprednega ali prelomnega v sodobni umetnosti. Za obdobje od aprila do decembra 2017 je napolnil dva čudovita objekta in ju v imenu umetniške razstave spremenil v nakupovalno izložbo za svoje zveste občudovalce. Sam je v projekt vložil okoli 64,5 milijona evrov v prepričanju, da se mu bo vložek obrestoval. Kaže, da je imel prav, saj so nekatera dela kupili, še preden se je razstava za kritike, novinarje, stroko in nazadnje za javnost sploh odprla.
Pohvaliti pa je treba vrhunsko izvedbo eksponatov v različnih materialih, od brona, zlata, srebra, marmorja, stekla, poldragih kamnov do umetne smole, s katero je potvoril videz brona osemnajst metrov visokega Demona. So delo več mojstrov, obrtnikov, umetnikov, ki so se odzvali Hirstovemu vabilu in pomagali uresničiti njegovo fantazmo. Morda je Hirst, njegova umetnost in tisti, ki si lahko ali želijo kupiti njegova dela, res odraz duha časa, v katerem živimo, in spominja na obdobje propadanja poznega antičnega Rima. Morda širši javnosti ponuja presežek le na ogled, kot kruha in iger, ali pa asociira na velike sanje Ludvika XIV. - Sončnega kralja, ki je Versailles oplemenitil z veličastnem dvorcem. No, v Versaillesu Hirst še ni imel razstave, imela pa sta jo njegova podobno velikopotezna kolega Jeff Koons in Anish Kapoor.
Strinjam se z izjavo lastnika obeh galerij Françoisa Pinaulta, da razstavljena dela gledalca postavijo v omahujočo pozicijo med začudenjem in navdušenjem. Občudujem Hirstovo voljo, moč in sposobnost, s katero je že zdavnaj prepričal najbogatejše zbiratelje, da so njegove stvaritve nepogrešljive. Verjetno res drži reklo: Pretvarjaj se, dokler ti ne uspe. (Fake it till you make it.)