Kenguru Andrej Rozman Roza, ki si v okviru Zaničniške verske skupnosti že več let prizadeva za ohranitev slovenskega jezika in ničelni davek na knjige, je tokrat napovedal boj za večji delež kulturnih vsebin v slovenskih osnovnih šolah. V eni svojih nedavnih pridig v obliki muzikala Zaničniško odmaševanje suverenosti je namreč opozoril, kako pomembno je, da bi se v osnovnih šolah kulturnim dejavnostim namenjalo enako sredstev kot športnim. »Šport nas uči tekmovalnosti, kultura pa ustvarjalnosti. Oboje je enako nujno,« je prepričan Roza.
Vera v prihodnost
Sprašuje se, zakaj ima vsaka šola telovadnico, le malokatera pa tudi prireditveni prostor. In zakaj je osnovnošolcem na voljo toliko različnih športnih pripomočkov, ne pa tudi, denimo, toliko glasbil. »Letos sem nastopil v nekaj res mega športnih halah in mnogih manjših telovadnicah. Da sem nastopil v kulturni dvorani, v kateri so otroci sedeli na stolih, sem moral v Beneško Slovenijo in v Celovec. Pri nas otroci sedijo na telovadnih blazinah in gredeh,« ugotavlja.
Prepričan je, da imajo slovenski otroci zelo slabe možnosti za gledališko, likovno, filmsko in glasbeno ustvarjalnost. Ker je spremembe po njegovem mnenju nujno zahtevati predvsem od politikov, namerava jeseni organizirati pogovore o omenjeni problematiki. »Najbolj učinkovit način ozaveščanja javnosti bi bil, če bi kot kenguru kandidiral za predsednika republike,« zgroženo ugotavlja. »Če verjamemo v prihodnost, moramo verjeti v kreativnost in otrokom dati možnost zanjo. Če verjamemo v apokalipso, pa potrebujemo samo vse večje in vse boljše opremljene telovadnice,« opozarja.
Dodana vrednost
Na kulturnem ministrstvu ne želijo delati primerjav s športom, saj se, kot pravijo, zavedajo, da je pomembno, da se posameznik razvija na različnih področjih. Pri vključevanju kulturno-umetnostne vzgoje v šole se naslanjajo predvsem na Nacionalne smernice za kulturno-umetnostno vzgojo v vzgoji in izobraževanju (2009), posebno poglavje pa so kulturno-umetnostni vzgoji namenili tudi v nacionalnem programu za kulturo.
Ob glasbi in likovnem pouku se kulturne vsebine vključuje tudi v predmete, kot sta slovenščina in zgodovina, ter seveda v kulturne dneve, pravijo na ministrstvu. Zavedajo se dodane vrednosti ogleda gledaliških in plesnih predstav, koncertov, filmov in razstav v kulturnih ustanovah. Kot primer pozitivne prakse navajajo Art kino mrežo, ki vrtcem in šolam omogoča kakovostno filmsko vzgojo, pa tudi obiske splošnih knjižnic v okviru projekta Rastem s knjigo.
V zadnjih letih so z evropskimi sredstvi podprli projekte, ki omogočajo šolam večjo dostopnost kulturnih vsebin s področja gledališča in filma, z nacionalnimi sredstvi pa pomagajo pri razvoju vseh področij umetnosti, tudi z dodatnim strokovnim usposabljanjem delavcev v vrtcih, šolah in kulturnih ustanovah (na primer Kulturni bazar).
Težava tudi vrtci, srednje šole…
»Kulturne prireditve so nekulturne, izvajajo se po marginalnih prostorih,« se z Rozo strinja Milena Mileva Blažić, redna profesorica na pedagoški fakulteti. Dodaja, da pomanjkanje kulturnih vsebin ni le problem osnovnih šol, temveč tudi vrtcev in srednjih šol, kjer pod pretvezo poučevanja kulture poučujejo popkulturo.
Sprašuje se, ali lahko nebralci motivirajo za branje. In ali torej lahko nekulturni politiki spodbujajo kulturo? Blažićeva poziva predvsem k podpori – tudi s subvencijo – kulture in kulturnikov, ki nimajo (zgolj) ekonomskega kapitala, temveč predvsem kulturnega. »Ministrstvo za kulturo namreč ohranja svoj birokratski aparat in ne kulture,« sklene.
