Mednarodni gledališki festival Theaterformen poteka od leta 1990, in sicer izmenično v dveh saških mestih, Braunschweigu in Hannovru, osredotoča pa se predvsem na sodobne oblike gledališča. »Iščemo predstave, ki so relevantne za naš čas, ki vpeljujejo raznolike glasove in poglede ter preizprašujejo naše ideje o tem, kaj je gledališče,« pravi selektorica festivala Martine Dennewald. Vsebinskih smernic festival uradno nima, so se pa minuli konec tedna zvrstile avtorske predstave o fiktivni belgijski nacionalistični stranki, o svobodi v Južnoafriški republiki 23 let po ukinitvi apartheida ter ameriška produkcija o temnopolti moškosti. Edina uprizoritev letos, ki je nastala po historičnem dramskem besedilu, so Tri sestre ruskega klasika Antona Pavloviča Čehova v režiji Maruše Kink ter v koprodukciji AGRFT in Zavoda Margarete Schwarzwald.
Občutek zataknjenosti
Predstave Tri sestre se ne igra v črni škatli gledališkega odra, temveč v prostorih, ki so se primarno uporabljali za nekaj drugega. V Ljubljani so nastopali v prostoru, mimo katerega so drveli vlaki, na festivalu v romunskem Temišvaru so jim namenili scenografski atelje v zgornjem prostoru gledališča, v Mariboru so igrali prostorih nekdanje igralnice, danes Salona uporabnih umetnosti, v Hannovru pa so predstavo postavili v zapuščeno stavbo sredi obrtne cone, ki je nekoč služila kot kantina.
Zaradi specifičnosti prostora je tako tudi predstava vsakič nekoliko drugačna, treba je prilagoditi konec, režiserka pa se rada igra tudi z napakami prostora, ki omogočajo nove zasuke. Če se je v Ljubljani govorilo, da gre za »tisto predstavo z vlaki«, se je v Hannovru že po dveh ponovitvah, skupno jih bo osem, razširil glas o »predstavi s ptiči«. V dvorano so se namreč naselili ptiči, ki te dni med predstavo preletavajo prostor. »Bistveno pri iskanju prostora je, da omogoča ustvarjanje občutka zataknjenosti, da je tukaj nekaj že bilo, da se je v tem prostoru živelo, danes pa v njem sedimo in pijemo kavo, medtem ko se preostalo življenje vozi mimo,« pravi režiserka.
Klasika v sodobnem času
»Redko vidim predstavo s klasičnim besedilom, ki se resnično poveže s svetom, v katerem živimo zdaj. Nisem ljubiteljica pristopa, kjer se starejša besedila uporablja kot metaforo za sodobni svet in se na primer pretvarjamo, da je bil Hamlet begunec z bližnjega vzhoda. A Maruši Kink in njeni ekipi je uspelo junakinje in junake Čehova spremeniti v sodobnike, ne da bi uporabili omenjeni obrat, kar je zelo nenavadno,« je o razlogih za uvrstitev predstave na festival povedala selektorica.
Drama Tri sestre spada v gledališki kanon, praizvedbo te predstave je leta 1901 režiral sam Konstantin Stanislavski, ki je v predstavi tudi igral Veršinina, danes pa Olga, Irina in Maša veljajo za vloge, ki si jih verjetno želi vsaka igralka. Maruša Kink je naslovne vloge zaupala Aji Kobe, Luciji Tratnik in Daši Doberšek, ki jih je namenoma zasedla »narobe«, saj je v predstavi, napisani za 13 vlog, le šest igralcev. Igralke tako odigrajo vse ženske vloge, Matija Vastl, Jure Kopušar in glasbenik Danijel Bogataj pa vse moške.
Pofilozofirajmo s humorjem
Režiserka je skupaj z dramaturginjo Niko Leskovšek predstavo skrajšala na uro in pol, medtem ko bi igranje integralnega besedila verjetno vzelo vsaj tri do štiri ure. »Čehova ves čas postavljamo na oder, vsi smo ga delali na akademiji, zato si je treba, da bi bil vsaj približno svež, vzeti veliko svobode in poguma,« pravi Maruša Kink. Izogibala se je poetičnim prevodom, saj je želela dobiti čim bolj prizemljen jezik, kljub resnemu besedilu pa si je pustila tudi precej prostora za humor. Ko se nastopajoči odločijo za filozofiranje o prihodnosti, si na primer nadenejo živalske maske, Irina se na neki točki odpravi na delo in se na odru zapre v omaro, pošalili pa so se tudi z nadnapisi. Ker v predstavi, tako kot v življenju, pogovori ne potekajo zaporedno, temveč se včasih tudi prekrivajo, se na neki točki prekrivajo tudi nadnapisi, zato je spremljanje izgovorjenega težko, če ne celo nemogoče.
Trem sestram se v bližnji prihodnosti obeta tudi gostovanje v Beogradu, sodeč po odmevnosti v Hannovru pa morda še kje, čeprav si sprva niso predstavljali, da bo predstava živela tako dolgo. »Vsako predstavo igramo, kot da bi bila zadnja, saj smo že po prvih ponovitvah v Ljubljani mislili, da smo končali. Potem pa so prišli festivali in trenutno kaže, da bomo več ponovitev imeli v tujini kot pa v Sloveniji,« pravi producentka predstave Mija Špiler.
