Želja ALUO po širjenju občinstva in večji medijski prisotnosti je kljub temu razumljiva in tudi dobrodošla – z večjim obiskom študentskih razstav se morda izoblikujejo tudi občinstvo sodobne vizualne umetnosti in potrošniki, ki cenijo dobro oblikovanje. A ob tem bi se morala akademija zavedati, kakšen namen ima razstava in komu je namenjena. Problem je očitnejši predvsem na oddelkih kiparstva in slikarstva: čeprav med številnimi izdelki naletimo tudi na konceptualno domišljena umetniška dela, lahko tam večinoma opazujemo mojstrenje tehnike, oblikovnega pristopa in piljenje veščine. S tem navsezadnje ni nič narobe, vse to je del študija, a obiskovalec utegne pogrešati več informacij o delih in njihovi umeščenosti v študijski proces.
Ključna pri tem je očitno angažiranost posameznih mentorjev. Na oddelku oblikovanja vizualnih komunikacij se pod mentorstvom Petra Koštruna in Petra Raucha predstavljajo študentje smeri fotografija. In če je večina postavitev na oddelkih na Erjavčevi bolj kot razstava nekakšen odprti atelje, ki brez večje selekcije in razmisleka o postavitvi predstavlja produkcijo preteklega leta, gre v tem primeru za razstavo s študijsko naravo. Spremljajo jo izjava mentorja in besedila ob delih, ki so jasno razporejena glede na mesto v izobraževalnem procesu. Tudi dela, ki so nastala v okviru spoznavanja forme, čemur je namenjen dodiplomski študijski program, tu in tam prestopajo ozke meje vaje – fotografije nastajanja značilnega peciva »breskvice« lahko beremo tudi kot premišljen in humoren obrat v okviru naloge dokumentiranja proizvodnih obratov. Dela magistrskih študentov vizualno eksperimentirajo s fotografskim jezikom in se pogosto odmikajo od čiste fotografije – konceptualno in filozofsko utemeljeno delo Jureta GromaPoldruga dimenzija bi lahko opisali kot skulpturo, ki pa jo s fotografijo druži razmislek o pojmu indeksikalnosti.
Na oddelkih slikarstva in kiparstva so šli najdlje v iskanju svojega izraza nekateri študentje kiparja Jožeta Baršija, ki je v ospredje postavil pojem rekreacija. Ta po njegovem mnenju vsebuje pridih igre in ponavljanja, s čimer se povezujejo tudi redna srečevanja v šolskih ateljejih. Vzpostavljanje skupnosti opisuje in tvori projekt Martine JurakZačasna kolektivnost, v katerem je svoje sošolce od decembra do maja vabila k skupinski torkovi telovadbi, na razstavi pa je na ogled posnetek te vadbe. Lara Reichmann se izraziteje opira na kiparska vprašanja: v delu 16 m2 dokumentira svoje raziskovanje odnosa med telesom in prostorom. Izstopa Poskus sistema 1.1Blaža Miklavčiča, ki je bil na ogled tudi na kurirani študentski razstavi Natečaj v Galeriji Škuc. Delo dokumentira raziskovanje funkcije autocomplete pametnih tipkovnic, predlagane besede pa se vrtijo v bližini njegovega prejšnjega projekta, s katerim je raziskoval ljubljansko umetniško prizorišče.
K drznejšim izjavam je verjetno pripomoglo tudi medsebojno komentiranje umetniških del, h kateremu Barši spodbuja svoje študente. Ti zapisi – poleg zapisov študentov o lastnih delih in mentorskih izjav – vzpostavljajo drobno, a dobrodošlo špranjo vpogleda v študij. Prav ta vpogled ponekod manjka obširni in izrazito heterogeni razstavi.
