Je pa to čisto naključje, čeprav kumare izvirajo prav iz Indije, kjer jim po hindujsko pravijo kankri ali khira. Prav tako imamo pri nas razmeroma pogost priimek Murko, ki pa skoraj zagotovo ni povezan z murkami, kakor marsikje pri nas še drugače imenujejo kumare. Kakor koli že, kumare so izjemno hvaležna vrtna zelenjava, ki razen vode ne zahteva veliko, rodi pa hitro in obilno vso sezono. Z njimi utegne biti le en problem – težko je ugotoviti, kdaj natanko dozorijo. Pravijo, da je dober kazalnik njihove zrelosti cvet na koncu kumare – ko ta odpade, je kumara zagotovo primerna za obiranje. Zagato glede zrelosti najenostavneje rešimo tako, da kumare oberemo, ko so še majhne, dolge od 10 do največ 15 centimetrov, saj takšne skoraj zagotovo še ne bodo grenke in polne pešk, kar se rado zgodi, če jih pustimo predolgo zoreti. V njihovi glavni sezoni je treba zato kumare pobirati domala vsak dan, najbolje zgodaj zjutraj, ko so še hladne. Če se ravno v njihovi sezoni podamo na počitnice, se za obiranje ni napak zmeniti s sosedi. Naj se sladkajo z njimi, saj ni treba, da jim krava crkne. Kumare namreč po nabiranju ne ostanejo dolgo sveže. Pustimo zdaj tiste iz trgovine, ki so prevlečene z voskom ali kdove čim. S svežimi vrtnimi kumarami je namreč tako, da v hladilniku zdržijo le nekaj dni, nato začnejo počasi veneti. Kaj torej storiti, če se nam nenadoma nakopiči večja zaloga kumar, tudi če se nam to zgodi takrat, ko rešujemo soseda na počitnicah? Ena preprostejših in tradicionalnih rešitev je vlaganje. Medtem ko sosed čofota na plaži kakšnega otoka, lahko vi vlagate njegove kumare in bosta imela vsak svoje veselje! Tolažite se lahko s tem, da pride čas izmene, in ko bodo njegove počitnice že končane, bo on vlagal kumare, ki si jih bo po mili volji nabral na vašem vrtu… To seveda velja le za drobne kumare, z večjimi je treba postopati drugače, da ne bo tako kot v ne tako davnih časih, ko so bile na voljo ogromne pločevinke razmočenih vloženih krastavcev, gotovo iz vojaških rezerv, ki jih je skrbnim šolskim kuharicam navzlic zdrizasti teksturi nekako uspelo narezati in z njimi uničiti osnovnošolske sendviče s posebno salamo. To je vložene kumaric e marsikomu priskutilo še globoko v začetek tretjega tisočletja. Še najbolje jih je zato pri priči narezati v solato, morda grško ali šopsko, odlične so z domačim kislim mlekom, jogurtom… Obstaja pa tudi način, kako jih prihraniti za ozimnico. Preprosto jih naribamo in zamrznemo tej jih v hladnejšem delu leta porabimo za kakšno omako. Na topel način jih pripravimo tudi po tokratnem receptu.

Gratinirane kumare s feto

Potrebujemo 750 g svežih kumar, 1 večjo čebulo (ali ustrezno količino mladih čebul z zelenjem vred), 50 g razkoščičenih črnih oliv, 250g sira feta, 2 žlici oljčnega olja, 2 žlici kisa, 2 žlici sladkorja, 1 žličko morske soli (precej slana je že feta), sveže zmlet črni poper, 2 žlici sesekljanih listkov poprove mete.

Kumare po potrebi olupimo (povsem mlade pustimo neolupljene) in narežemo na krhlje. Čebulo očistimo in poljubno drobno nasekljamo. V veliki skledi zmešamo narezane kumare, nasekljano čebulo, oljčno olje, kis, sol, poper in sladkor. Premešamo in pustimo, da se marinira pol ure. Pečico segrejemo na 180 °C. Marinirane kumare z dodatki stresemo v pekač in jih enakomerno porazdelimo. Posujemo jih s sesekljano meto in zdrobljeno feto, po siru pa razdelimo olive. Pekač za 20 minut postavimo v segreto pečico. Postrežemo jih lahko kar v posodi, v kateri smo jih gratinirali. Dobro se obnesejo kot lahka samostojna jed, h kateri lahko postrežemo dober domač kruh in po želji listnato solato, prav imenitne pa so gratinirane kumare kot priloga k mesnim jedem, izjemna je tudi kombinacija s pečenim mladim krompirjem.