Razstavo o Plečnikovih načrtih za grajski grič si je avtorsko zamislila Nina Bricelj, umetnostna zgodovinarka in profesorica ruščine, ki je pred dvema letoma na to temo diplomirala pri prof. dr. Martinu Germu. S kustosinjo Ano Porok sta se odločili za dve ločeni razstavi: osrednja je v Kazematah, kjer vidimo arhitektove zamisli in načrte za grajski kompleks in njegovo okolico, pa tudi kopijo Plečnikove svetilke, originalno klop z Žal, maketo načrta iz leta 1947 kot študijo parlamenta, ter tri stole iz češkega gradu, ki jih hrani Plečnikova hiša. Druga razstava teče skozi grajski drevored, kjer so na panojih fotografije posegov, ki jih je Plečnik med letoma 1934 in 1936 izvajal na grajskih Šancah.
Dva Plečnikova parlamenta
»Za grad je imel Plečnik dva načrta; prvi iz let 1931-32, ki ga je imenoval Slovenska akropola, ni bil tako radikalen kot tisti iz leta 1947. V prvem je v celoti obdržal grajski objekt in uvedel le nekaj manjših sprememb, v drugem pa si je zamislil monumentalno oktagonalno zgradbo, medtem ko bi grajsko stavbo porušil do tal. To osmerokotno stavbo je arhitekt namenil slovenskemu parlamentu,« pripoveduje Nina Bricelj. »Plečnik si je zamislil dva parlamenta, kar je manj znano, saj ljudje bolj poznajo tistega v obliki stožca. Oba načrta je naredil leta 1947: osmerokotna stavba naj bi stala na grajskem griču, stožec pa v parku Tivoli. Arhitekt je v gradu videl tudi steber narodove zavesti.«
Plečnik je bil v dvajsetih letih razpet med Prago in Ljubljano. V Pragi so mu zaupali preureditev praškega gradu v češkoslovaško državno rezidenco, doma pa se je posvečal predvsem svojim učencem. Problem praškega gradu je tesno povezal z urbanističnimi problemi celotne Prage in tako je v Ljubljano prenesel nekaj že izoblikovanih pogledov na določena arhitekturna vprašanja. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da je imel ob podpori Tomáša Garrigueja Masaryka v Pragi arhitekt imel vsa potrebna sredstva, v Ljubljani pa žal ne.
Izpeljane zamisli
Kot je povedala avtorica razstave, je Plečnik svoje zamisli najbolj celovito izvedel na Šancah, kjer so se posegi začeli leta 1934. V srednjem veku je ob trasi današnjega grajskega drevoreda potekalo obzidje, ki je grajski kompleks povezovalo s Šancami, nekdanjo meščansko bastijo. Območje žal še ni arheološko raziskano.
Delno je prenovil tudi predprostor cerkve sv. Florijana ter Ulico na grad. »Stopnice, ki so vodile do glavnega vhoda v cerkev so bile v zelo slabem stanju in so zapirale dostop do sicer zelo prometne ulice, zato jih je arhitekt prenesel na drugo stran in uredil nov dostop do cerkve,« pripoveduje Nina Bricelj. Današnji vhod v grad in arkade na grajskem dvorišču je po Plečnikovih načrtih pozneje delno uresničil arhitekt Boris Kobe. Veliko tako Plečnikovih kot Kobetovih idej je ostalo neuresničenih, so se pa med seboj povezovale.
Plečniku je uspelo urediti tudi številne dostope na grad. Avtorica razstave pravi, da je Plečnik »dobro vedel, da mora Ljubljanski grad služiti pešcem; ko se človek sprehaja po mestu, se mu nenehno odpirajo pogledi na grad in z gradu na vse mesto. Ljubljano je namenil predvsem pešcem.«
