»Voda je nujna za življenje, vendar pa vino izraža radost praznovanja. Vino je za praznovanje nujno,« se glasi del izjave, ki bi jo prostodušnež nemara pripisal kakemu vinogradniku ali pač kulinarično-vinarski avtoriteti. A dal jo je aktualni papež Frančišek.
Bržkone gre za še eno Frančiškovo potezo, s kakršnimi gradi videz ljudskosti in bližnjosti z običajnim življem. Dajanje je tako ali tako bolj priljubljeno od jemanja, zavzemati se za alkohol pa je sploh vedno solidna javnomnenjska poteza. Oziroma obrnjeno. Nekdanji minister Dušan Keber se pač nikdar ne bo otresel razvpitosti, da je uvedel protialkoholni zakon, podobno kot bo nekdanji minister Miha Jazbinšek za vse večne čase zapisan v kolektivnem spominu kot tisti, ki je življu priskrbel stanovanja.
Eden od prvih Jezusovih čudežev je bil vinski
Katoliška cerkev je z vinom tesno povezana. Izhodiščno. Kot prvega izmed čudežev, s katerimi je Jezus vzbujal pozornost in krepil zaupanje v svoj lik in delo, krščanska dogma navaja tistega iz Kane, mesteca v Galileji. Tam je na poroki zmanjkalo pijače in Jezus naj bi na prigovarjanje matere Marije približno 360 litrov vode (šest vrčev po približno 40 litrov) v trenutku spremenil v vino. Človek je rešil zabavo. Priskrbel je pijačo za vse. Kar je, če to svetopisemsko zgodbo poskusimo prenesti v dandanašnje posvetne razmere, dokaj sorodno elementarnim sodobnim predvolilnim metodam, ko se na zborovanjih toči zastonjski alkohol.
In seveda, vino je sestavni del katoliškega obreda. Pri maši simbolizira Kristusovo kri. Duhovnik med slehernim bogoslužjem spije približno deciliter vina. Če isti dan izvede štiri ali celo pet obredov, to pomeni, da se približa vsaj polovici litra. Dovolj, da nikakor ni vseeno, kakšno vino pije. Sploh zjutraj, na tešče. Zato se tokratna poizvedba ukvarja z vprašanjem, kakšne vrste vina pijejo duhovniki med mašo.
Popolnoma naravno in brez dodatkov
Pogoji zanj so določeni v cerkvenem zakoniku. Takole pravi kanon 924, § 3: »Vino mora biti naravno, od trte in nepokvarjeno.« Oziroma v točki 322 Splošne ureditve Rimskega misala piše: »Vino za mašo mora biti iz sadu vinske trte (prim. Lk 22: 18), naravno in čisto, to je brez primesi tujih snovi.« Nato pa v točki 323 še: »Skrbno je treba paziti, da kruh in vino, ki sta namenjena za evharistijo, hranimo v dobrem stanju, to je, da se vino ne skisa.«
Iz teh niti ne pretirano obvezujočih napotkov lahko izpeljemo, da se išče kakovost. Oziroma stabilnost. Ki pa ni nujno zagotovljena. Duhovniki, ki delujejo v farah z vsega nekaj dušami in so ekonomsko šibki, tudi pijejo nemara bolj kisle zvarke od kolegov, ki jim zadeve tečejo bolje. Kajti od kod bo duhovnik dobil vino, ni nujno predpisano. Pa vendar. Najmočnejši dobavitelj mašnega vina v Sloveniji je kartuzija Pleterje, ki ima najbolj razširjeno mašno vino med slovenskimi duhovniki. Menda ga pijejo tudi v Stolnici, prav tako pa je na voljo v prosti prodaji. V določenih specializiranih trgovinah z nabožno robo. Na primer v knjigarni.
Gospod Jože Simončič, direktor kartuzije, pravi: »Mašno vino pridelujemo v vinogradu, ki letos slavi 90 let. Niso vsi trsi toliko stari. Pravzaprav manjši del oziroma kakih sto, vendar pa je vse preostalo trtje nastalo iz cepičev starih trt. In starih sort, kakršne so mešali že tedaj, ko so bile za ta predel Dolenjske novost, gre pa za chardonnay, sivi pinot, renski in laški rizling, sauvignon. Mašno vino mora biti popolnoma naravno, brez dodatkov. Pri nas je tradicija, da je vino belo, ne glede na to, da naj bi rdeče vino prej spominjalo na kri. Pa ni povsod tako. Pred časom smo gostili gosta s Portugalskega, ki je povedal, da tamkaj obvezno pijejo rdeče vino. Zdaj pridelujemo dve vrsti mašnega vina. Polsladko in suho. Sladko je načeloma namenjeno za jutranje obrede, suho pa za kasnejše maše.«
Prodajo več sladkega kot suhega
V Škofijski knjigarni na Mačkovi smo kupili steklenico mašnega vina iz Pleterij. Nekoliko manj kot šest evrov stane liter, oceno pa smo zaupali stroki. Odziv ni bil navdušujoč. »Vino enodimenzionalne arome, zlate barve, ki nakazuje rahlo oksidacijo, ter izjemno tanko, enostavno in z visoko poudarjeno kislino. Manjka telesa, strukture, teksture in še sonca. Vino brez balansa, brez šarma in brez dodane vrednosti,« se glasi del pridobljenega mnenja. Lahko bi rekli delovno vino. Morda pri izbiri enega od dveh, ki sta na voljo, nismo imeli sreče. Tudi slovenska duhovščina namreč ni odporna proti vplivom latinske kulture. Kajti… »Najprej smo imeli polsuho mašno vino, vendar je dosti duhovnikov študiralo v Rimu, kjer je v navadi slajše vino. Tako da danes prodamo približno dve tretjini sladkega in tretjino suhega vina,« je pojasnil gospod Simončič.
Predsodek, da duhovniki srkajo najkakovostnejšo kapljico, je padel. Vsaj ne vsi. Ker naj bi mašnega vina moralo biti dovolj tudi za rabo zunaj obredov, ta zapis vseeno končajmo z nekom, ki se glede vina ni šalil. Na mag. Janeza Pogačnika, leta 2003 umrlega trnovskega župnika, mislimo. Pri njem tako količina kot kakovost nista bili vprašljivi. Kako vemo? Anekdotično. Neke davne noči s torka na sredo naju je s prijateljem v avtu na ovinku pri mostu pred trnovsko cerkvijo ustavil policist. Klasično rutinsko, ne da bi prej storila prekršek. Zato da nama je namenil 20-minutno proceduralno preverjanje delovanja luči, prve pomoči, opozorilnega trikotnika in drugih malenkosti. Sprva ga ni bilo opaziti, potem pa je z glasnim bentenjem čez policistov postopek nase opozoril starejši gospod, ki je stal na pločniku nekoliko stran. V zeleni polo majici, rdečih kratkih telovadnih hlačah in natikačih, kakršni so postali priljubljeni v času mediteranskih športnih iger v Splitu leta 1979. Kot da je po vročem dnevu prišel na odmerek kanček bolj svežega nočnega zraka. Izkazalo se je, da gre za župnika Pogačnika. Ko je policist opravil svoje, je župnik dejal: »Fanta, povabim vaju na kozarček.« Spustili smo se v njegovo klet. Neke vrste klubski prostor. Posedel naju je za mizo, stopil k steni, iz katere sta moleli dve medeninasti pipici, iz kakršnih praviloma teče vode, in z neprikritim ponosom vprašal: »Belo ali rdeče?« Gospod, ki je bil po osnovni izobrazbi sicer gradbenik, si je omislil vinovod. S nadvse spodobno kapljico, velja še dodati.
