Vita Mavrič: Naučila sem se dostojno prezirati vse vrste mrhovinarjev

Vita Mavrič pravi, da se bo na koncertu z naslovom Sprehod sicer res sprehodila skozi svoja prejšnja in prijetnejša obdobja, toda na neki način se poslavlja, odmika se od javnega življenja. A ji nočemo povsem verjeti. Njena ognjena ustvarjalnost verjetno ne bo dolgo vzdržala za domačim kaminom, zagotovo bo spet našla kakšno zanimivo glasbeno ali drugačno zgodbo, ob kateri ne bo ostala ravnodušna in ki jo bo na svoj način, torej popolnoma s strastjo, hotela povedati svetu.

Tako kot se je nazadnje poglobljeno ukvarjala z dedkovo preteklostjo, preteklostjo Vinka Möderndorferja, naprednega intelektualca, ki ga je prejšnji sistem zatiral in zapiral, sedanji pa do nedavnega spregledoval; dokler ni kolesja, da dedku vrne dostojanstvo, zagnala sama. S to zgodbo je dobila tudi odgovore, od kje ji vztrajnost: drznila si je zasnovati lastno glasbeno gledališče Café teater, lasten festival La vie en rose, pri tem pa brezkompromisno vztrajati pri (nedobičkonosnem) šansonu.

Razumem, kaj je želel reči. A vendar, opozicija popularni glasbi, če jo že tako poimenujemo, poglablja dva geta, ki gresta vedno bolj vsaksebi, prepad med njima se zgolj veča. Vsak se vedno bolj zapira vase in tu vmes ni nobene niše. Vse to je narobe svet. Hudič, ki ždi v detajlih, pa je medtem vzel tisto šalo, ki je ne razume.

Beseda ambasadorka je prehuda. Tej kvadraturi umetniškega geografskega kroga se na veliko izogibam. Prav pred kratkim sem ob nekem drugem intervjuju od novinarja izvedela, da je menda nekdo zapisal, da je do nastanka Café teatra imel pri nas šanson začasne, nezveste ljubimce, ki so odhajali in prihajali. V tej točki se z njim strinjam, kdorkoli je že avtor te izjave. Šele z ustanovitvijo Café teatra in z večeri mednarodnih večerov šansonov La vie en rose je dobil svoj domicil. Če se me zato obravnava kot ambasadorko, naj bo. Nič od tega ni bilo načrtovano, moje življenje se je kar samo od sebe in sproti izpisovalo, v svojem delu sem resnično uživala, a čez vse te procese, ki jih omenjate, ne bi šla še enkrat. Življenje je lepo, vendar škodi zdravju, bi cinično pripomnil Arsen Dedić.

V zadnjih dneh sem primorana obnavljati zgodbe o vsem, kar sem v zadnjih tridesetih letih ustvarila. Navzven deluje, kot bi bila moja odrska pot ves čas posuta z biseri. Vam izdam preprosto resnico? Zgolj ubogala sem lastno intuicijo. Ni šlo ves čas samo za dobre projekte, temveč predvsem za odklanjanje slabih. In če bi še naprej vztrajala s Café teatrom in festivalom La vie en rose, bi obe blagovni znamki postali slab projekt. Odločitev je bila prava.

To bo nekakšna reminiscenca do zdaj ustvarjenega. Šansonski sprehod od Monmartra do Berlina, pa vse do domačega Parnasa. V atraktivni in inovativni odrski postavitvi, s simfoničnim orkestrom in zasedbo, ki je vsa leta spremljala La vie en rose. Pridružila se mi bo gostja iz Francije, neskončno se veselim eksperimenta z Borisom Benkom iz dueta Silence in dialoga z harmonikarjem Janezom Dovčem. To ne bo običajen koncert, temveč glasbeno in vizualno bogat večer, ki bo namenjen počitku duše. Z njim bom dokončno zaokrožila svoj življenjski cikel. Vsi moji dosedanji projekti so bili konceptualne narave, takšen bo tudi koncert v Cankarjevem domu.

Nič usodnega. Najbrž vas bom povsem razočarala z odgovorom. Kajti tokratni album je zelo nepretenciozen. Končno sem se po vseh teh letih zares sprostila in brez velikih umetniških pretenzij odšla v studio posnet nekaj meni najljubših skladb. V dobri družbi s pesniki, kot so Zupan, Šömen, Strniša, Roza, Prevert, od skladateljev pa Sepe, Dedić, Robežnik, Jani Kovačič kot avtor nekaterih novitet na tem albumu. Ne gre zgolj za reprodukcijo legendarnih melodij in besedil, marveč za subtilen avtorski pristop, ki sva ga tako v smislu interpretacije kot tudi v glasbenem pristopu s povsem novimi aranžmaji ustvarila v paru z mojim dolgoletnim, vrhunskim pianistom Jakom Puciharjem. Prav on me je prepričal v ta korak. Ustvarila sva lep, intimen in poslušljiv album. Po načelu manj je več. Zasedba pa je taka kot vsa leta na La vie en rose: Primož Grašič, Aleš Avbelj, Marko Juvan, Dejan Videčnik. Skratka, stari kolegi. Koncert bo vendarle nekaj povsem drugega. Kontekst je mnogo širši.

Ničesar ne bi rekli. Vse so že povedali. Sredi tega novokomponiranega hrupa, sredi estetske depresije bi si zgolj oddahnili ob misli, da so živeli v drugih časih.

Vsi v družini se zdaj po malem prepoznavamo v njem. Bil je neomajen v svoji drži. In ves čas družbeno kritičen, enako kot moj brat. Odraščala sva v družini, ki so jo zaznamovali molk, pritajeni strah, neprestani beg pred resničnostjo in mnogo zamolčanih zgodb. O njem sva vedela zelo malo. Raziskava, ki sem jo opravila, je zagotovo moje življenjsko delo. V primerjavi s tem se mi vse drugo zdi povsem banalno in nepomembno. Od začetka pa do končne realizacije je minilo pet let. Zame je bila namreč zgodba zaključena šele z dnem, ko je izšla monografija.

Do podrobnosti sem prečesala vse mogoče arhive, se stežka prebijala skozi razumevanje viharjev zgodovine, za menoj so ure in ure pogovorov in srečevanj z zgodovinarji, etnologi, še nekaterimi živimi pričami dedkove preteklosti. Slovenijo sva z možem prevozila podolgem in počez, avstrijsko Koroško prav tako, ne, nisem štela ur, ki sem jih preživela v knjižnicah. Bilo je tudi precej trpkih občutkov, vmes sem morala jemati predah. Eno je profesionalno raziskovanje, povsem drugo pa, kadar gre za tvojo kri. A je sorazmerno z bolečino počasi rastel tudi ponos, in ker sem vsaj v tem, da zlepa ne odneham, podobna mojemu dedku in ker spoznanje vedno zahteva dejanje, se je vse našteto enostavno moralo zgoditi.

Vmes so se ves čas dogajale neverjetne stvari, podobne zgodbe so me poiskale kar same. V tistem najbolj občutljivem obdobju mojega življenja, ob prebiranju tisočih strani zasliševanj z Golega otoka, mi je Ifigenija Simonović prinesla na vpogled celoten zaporniški opus Vitomila Zupana, iz katerega je pozneje nastal bogat projekt z Janijem Kovačičem. Moj dolgoletni prijatelj, igralec Žarko Laušević, je napisal knjigo o svoji nesrečni usodi v zaporu, med balkansko vojno ga je takratni srbski režim oropal življenja in kariere. Knjigo sem prinesla na založbo Modrijan, da jo prevedejo. Tudi on je v zaporu pisal dnevnike, prav tako kot Vitomil poezijo.

Med stenografskimi zapisniki, mikrofilmi, raznimi zapisniki zasliševanj sem našla dedkove zapiske. Vsi so v zaporu strastno in besno pisali, da bi ohranili duha in obrnili nesrečo sebi v prid, in to v najbolj obskurnih okoliščinah, ki se gibljejo od popolnega razčlovečenja do neizmerne moči, ki jo lahko v sebi najde le ustvarjalen človek. Pogled na smisel življenja se mi je takrat obrnil na glavo. Kljub temu mi je uspelo iz vseh treh zgodb sestaviti tri lepe samostojne produkte. Prevod Žarkove knjige, večer uglasbene Zupanove poezije in vse že omenjeno v zvezi z dedkom.

Bil je človek z »napačnimi« lastnostmi za tiste in današnje čase. Starojugoslovanske oblasti so ga neprestano preganjale. Nič drugače ni bilo po drugi svetovni vojni in nič drugače ne bi bilo danes. Med obema vojnama je prijateljeval s slovenskimi intelektualci. Tudi s tistimi, ki so naivno hoteli predstavljati opozicijo povojni partiji. To ga je pripeljalo v zapor in pozneje, ob resoluciji informbiroja, še na Goli otok. In po tistem so ga preprosto zradirali iz zgodovine.

V vseh časih in vseh sistemih je bil zavoljo svoje načelne drže kaznovan. Stara šola nadzora nad tovrstnimi uporniki je imela prebrisan sistem. Najprej te prestrašimo, zatem pa demoraliziramo. Vendar se njega ni dalo zlomiti. Prežih njegovo predanost in altruizem opisuje v Požganici. Ob vsem svojem političnem udejstvovanju je dedek neprestano zbiral in urejal tudi slovensko ljudsko izročilo in napisal mnogo pomembnih knjig s tega področja, od katerih sta najbolj znani zbirka koroških ljudskih pripovedk in Slovencem dobro znana Mojca Pokrajculja.

V začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja je v Mežici, z delom dobička od rudnika, ki je bil v lasti angleške družbe, ob podpori rudarskih in kmečkih družin zgradil mogočno šolo. Za tiste čase je bila to pogumna poteza. To je bila ena izmed prvih šol s telovadnico in z modernim šolskim programom. Načrte zanjo je napravil sodobnik Jožeta Plečnika, arhitekt Max Czeike. Ko sem poleg njegove na moč pestre in pravzaprav tragične življenjske zgodbe prišla še do spoznanja, kolikšen je njegov etnološki, pedagoški in antropološki prispevek, me noben bog ne bi več mogel zaustaviti v odločitvi, da mu povrnem mesto, ki mu pripada. Samo pomislite, generacije etnologov so diplomirale, ne da bi poznale njegov narodopisni opus. Živimo v 21. stoletju, bil je skrajni čas, da mu njegovo izjemnost prizna tudi stroka. V tej nameri sem bila več kot uspešna.

To je bil tudi moj moralni dolg babici, s katero sem odraščala. Njeno življenje je bilo zaznamovano z eno samo bolečino. A se je poslovila s tega sveta brez vsakršnega sovraštva do kogarkoli, v njej ni bilo mogoče zaslutiti kančka sle po maščevanju. Do konca je živela po vzoru dedkove etičnosti in življenjske drže. Bistvo je pripeljano do konca, sklenjen je mir s preteklostjo, družinske rane so zaceljene. Zaradi vsega tega sem danes tudi jaz drugačen človek, to mi je dalo moč, naučila sem se dostojno prezirati vse vrste mrhovinarjev.

Pospravljam svojo preteklost, tudi koncert v Cankarjevem domu je del tega. Pripravljam se na zaključno bilanco. Rada bi ustvarila še nekaj zelo intimnih projektov, trije napol dovršeni me čakajo v predalu, in počasi se bom poslovila od odrskih desk. Dovolj je bilo, vsega, absolutno dovolj za eno življenje. Preprosto sebe ne jemljem tako resno, da ne bi znala odnehati.

Ta novodobni »selfie« sindrom mi je skrajno tuj. Ne razumem potrebe po večnih aplavzih, niti ljudi, ki se ulovijo v past navidezne slave, ki jih zaslepi do te mere, da ne znajo sestopiti s piedestala na realna tla. To so otroške bolezni, ki sem jih že zdavnaj prebolela. Mene čakajo novi izzivi, daleč proč od zakulisja in lažnih objemov. Počasi in spoštljivo se bom postarala in umaknila. Pri tem ne čutim nobene zagrenjenosti, nasprotno. Veste, ko odprem vrata svojega doma, me tam nekdo pričaka, ne bom se postarala sama. Bi si lahko želela več? To bi bila popolna nečimrnost, oholost. Imam samo eno življenje.