Ljudje so do naše nove običajnosti večinoma ravnodušni, kar sam vedno težje razumem. Mene namreč navdaja z vse večjim nelagodjem, ki ga bom moral počasi preimenovati v strah. Morda tih in brezizrazen, a vseeno strah. Moral si bom priznati, da me je strah, ker šele zdaj odkrivamo, kaj vse so družbena omrežja, na kakšne načine delujejo in kako vplivajo na družbo in na posameznika; da me je strah, ker z zamudo spoznavamo, kako manipulativni so lahko družbena omrežja in tudi spletni iskalniki pri posredovanju informacij; da me je strah, ko berem o odvisnosti od všečkov, ki je zelo podobna odvisnosti od iger na srečo; da me je strah, ko ugotavljam, kako zelo drugačno je branje in razumevanje besedil na elektronskih napravah od tistega na papirju; da me je strah, ker se zavedam, da na spletu zasebnost ne obstaja, da smo nadzorovani, podatki o nas pa zlorabljeni; da me je strah, ker ne vemo, kako izpostavljenost otrok na youtubu, instagramu ali facebooku vpliva na njihov razvoj; da me je strah, ker niti ob nedavnem terorističnem napadu nismo doumeli, kako zelo ranljivi smo postali zavoljo svoje odvisnosti od tehnologije.
Živimo neznano, a večine ljudi tega neznanega ni strah. Meni ni običajnost še nikdar odpirala toliko vprašanj in nudila tako malo odgovorov, pa vendar se v tej običajnosti udobno počutijo celo mnogi izmed tistih, ki jih redno skrbijo vdori nekega drugega neznanega čez njihov domači prag. Oni v nasprotju z mano ne trepetajo pred tehnološkim napredkom, ki spreminja naša življenja mnogo bolj od sirskih beguncev, ni jih strah za otroke, ki odraščajo na spletu, tako kot jih je strah za otroke, ki odraščajo v istospolnih družinah. Oni to neznano sprejemajo povsem brezbrižno.
In tako kot jaz ne razumem njihove brezbrižnosti, oni najbrž ne razumejo mojega strahu. Kar je razumljivo. Strah je morda naše najbolj zapleteno čustvo in človek ponavadi ne zmore razvozlati niti lastnega strahu. Sam sem, denimo, dolga leta zaman poskušal razumeti svoj strah pred letenjem, ki mi ga ni uspelo nikdar povsem ozavestiti. Danes z gotovostjo vem le to, da to ni bil strah pred neznanim, saj sem o letenju in varnosti letalskega prometa izvedel vse, kar se je izvedeti dalo, a me pridobljena vednost ni niti malo potolažila, kaj šele, da bi me strahu odrešila. Nisem šel sicer tako daleč, da bi se prepustil psihoanalizi in za razlogi brskal po spominih iz otroštva, kakor to počnejo nekateri, sem si pa nazadnje, ko sem ga že premagal, strah pred letenjem pojasnil na naslednji način: moja glava podzavestno ni verjela v zmožnost letala, da se dvigne v zrak, in je zato ob vsakem vzletu – med vzletom je bil moj strah namreč največji – pričakovala, da bo letalo zgrmelo na tla. Šele stotine uspešnih dvigov v nebo so jo pomirile, jo naučile sprejemati možnost nezmožnega.
In ko si danes poskušam pojasniti svoj naraščajoči strah pred vseprisotno in vseobsegajočo tehnologijo, se mi zdi, da se sebično bojim tistega, za kar podzavestno čutim, da bi znalo ogroziti moje udobje, moj vsakdan. A če je res tako, si moram istočasno priznati, da je moj strah zelo soroden strahu ljudi pred, denimo, islamizacijo. Še več, včasih začutim, da sem na podoben način ujetnik strahu, tako kot so ujetniki strahov ljudje, ki jih imenujemo ksenofobi, ljudje torej, katerih strahovi se nam zdijo zavržni. Podobno kot oni si namreč tudi jaz svojega strahu nisem izbral in podobno kot oni ga ne zmorem pojasniti ali pa se zdijo moja pojasnila brezbrižnežem smešna. Prestrašeni ljudje brezbrižnim pač težko karkoli pojasnijo.
Razumevanja med prestrašenimi in brezbrižnimi ni in po svoje so vsa naša trenja eno samo nerazumevanje brezbrižnih in prestrašenih. Eni se bojijo fašizma, drugi so brezbrižni. Eni se bojijo komunizma, drugi so brezbrižni. In tako naprej in naprej in vselej eni na eni in drugi na drugi strani, vselej eni brezbrižni, drugi prestrašeni in med enimi in drugimi le eno veliko nerazumevanje. Nerazumevanje strahov enih in brezbrižnosti drugih. In vsi mi le neprestano zamenjujemo vlogi v tem nerazumevanju.
Pravzaprav živimo razpeti med strahom in brezbrižnostjo, drug drugega obsojamo in zasmehujemo. To pa najbrž samo zato, ker ne zmoremo razumeti strahu. Razumeti drugega namreč pomeni razumeti njegov strah. Ko ga razumeš, ni več drugega. Do tja pa še nismo prišli in bržčas nikdar ne bomo.
