Preden so območje od današnjih Žal in naprej ob Šmartinski cesti pozidali, so se na njem in vse do prvih hiš v približno štiri kilometre oddaljenem Šmartnem ob Savi razprostirali predvsem travniki in njive s koruzo in krompirjem. Šele po drugi svetovni vojni, v svoji knjigi Šmartinka – prometna in poslovna žila Ljubljane piše Darinka Kladnik, so zemljišča zamikala snovalce Javnih skladišč. Ta so najprej delovala na območju današnje Dunajske ceste med glavno pošto in železniško postajo, potem pa je druga svetovna vojna njihov razvoj zavrla in v prestolnici so leta 1954 začeli tlakovati pot do novih skladišč.
Ideja o novih skladiščih ob Šmartinski cesti je vzklila predvsem zaradi razkoraka med potrebnimi skladišči in skladišči, ki so bila v mestu takrat na voljo. Leta 1953 je bilo namreč v Ljubljani 19.500 kvadratnih metrov skladiščnih površin, potrebovali pa bi jih skoraj 100.000, piše Kladnikova. Zato so urbanisti in železničarji za najustreznejšo lokacijo, kjer bi vsa skladišča lahko združili na enem mestu in jih dopolnili s potrebno infrastrukturo, izbrali območje ob Šmartinski cesti. Načrtovali so zgraditev 65.000 kvadratnih metrov novih skladiščnih prostorov. Kladnikova ob tem navaja, da so do leta 1966 delavci zgradili dvanajst objektov, med katerimi je bila najbolj prostorna hala A. Ta je bila temeljito prenovljena in je še vedno del BTC Cityja.
Od skladišč do trgovin
V leto 1954, ko je bilo na pobudo tedanjega ljubljanskega župana Marijana Dermastie ustanovljeno podjetje Centralna skladišča in kmalu zatem preimenovano v Javna skladišča, segajo tudi začetki družbe BTC. Njen BTC City se na približno 400.000 kvadratnih metrih, namenjenih trgovski, poslovni, storitveni in skladiščni dejavnosti ter parkiranju, ob Šmartinski cesti razprostira še danes.
Javna skladišča so se namreč leta 1975 preimenovala v Blagovno-transportni center Ljubljana – BTC. Podjetje, ki se je ukvarjalo s hrambo in distribucijo blaga, se je do leta 1987 razvilo v enega največjih evropskih kopenskih terminalov. Kot so leta 2014 zapisali v portretu družbe BTC, so takrat v skladiščih, ki so bila ves čas polno zasedena, hranili blago iz Evrope in ga razpošiljali po celotni tedanji Jugoslaviji. Vendar so se potrebe po tako velikih skladiščih ob osamosvojitvi zmanjšale.
»Ob vprašanjih, kaj storiti s tolikšnim obsegom poslovnih površin in kako jih na novo osmisliti, se je vodstvo (...) odločilo, da bo prostor skladišč na obrobju Ljubljane namenilo trgovski dejavnosti,« so o preoblikovanju in sočasnem preimenovanju v Blagovno-trgovski center zapisali v družbi. Zato so leta 1990 sklenili pogodbe z enajstimi najemniki za prodajo blaga na drobno in še 46 najemniki, ki so prostore uporabljali za diskontna skladišča. V praznih in prenovljenih halah, najprej v kleteh današnjih dvoran A, D in E ter v halah 4 in 8, so tako vrata odprle prve trgovine in oblikovali so se zametki prvega slovenskega nakupovalnega središča.
Do prve večje širitve je nato prišlo že septembra 1993, ko so hkrati odprli sedemdeset novih trgovin. Do danes so trgovine presegle število 450, na območju BTC Cityja, »mesta v mestu«, pa so obiskovalcem med drugim na voljo tudi kulturne dejavnosti in tržnica ter možnost zabave in rekreacije.
Z 39 na 125 trgovin
Med Šmartinsko cesto in severni krak ljubljanske obvoznice je umeščeno tudi nakupovalno središče Citypark, ki ga upravlja družba SES Center Management. Lani ga je obiskalo devet milijonov ljudi, ki so lahko zapravljali v več kot 125 trgovinah in lokalih.
Začetki so bili nekoliko bolj skromni. Ob odprtju leta 2002 je bilo na dotlej nepozidanem območju »zgolj« 39 trgovin in lokalov, med njimi sta na ljubljanski trg prvič stopili nemška veriga z oblačili za mlade New Yorker in italijansko podjetje s parfumi Limoni. Že dve leti kasneje so nakupovalno središče razširili. Ploščad ob njem je takrat zamenjala parkirna hiša, ki jo z osrednjo stavbo povezuje tekoči trak. Zadnjo večjo dograditev pa je Citypark dočakal leta 2009, ko se je njegova površina povzpela na današnjih 53.000 kvadratnih metrov.
