Minister Koprivnikar je pred časom dejal, da v Sloveniji z regulacijo delitvene ekonomije ne hitimo, ker je ne razumemo. »Znamo relativno dobro urejati klasični način življenja, na primer pridobivanje vozniškega dovoljenja ali prehod čez mejo, ko pridemo do digitalne plati, pa zaradi pomanjkanja znanja ne zmoremo. To je izziv vseh prihodnjih vlad in družb.« Ste pobudnik in član komisije za pripravo osnovne zakonodaje, ki naslavlja del delitvene ekonomije. Kako kaže?

Predlog osnutka zakona, ki bo omogočal prihod platforme za javni prevoz potnikov, kot je Uber, naj bi bil pripravljen do poletja. Spremembo zakonodaje, ki bo uredila možnost kratkoročnega oddajanja nepremičnin turistom preko digitalne platforme, kot je Airbnb, pa dela nova medresorska delovna skupina, ki pa še analizira stanje. Prejšnja, ki so jo oblikovali pred dvema letoma, tega ni naredila, še več, predlog finančni upravi po poostrenem nadzoru nad ponudniki nepremičnin je takšen, da takšno oddajanje nepremičnin dodatno otežuje. Zaradi neživljenjskih zakonskih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati lastniki nepremičnin, se zdaj 85 odstotkov nepremičnin v Ljubljani preko platforme Airbnb oddaja nelegalno. Od tega državni proračun seveda nima nič, enako velja za proračune mest.

Zakonodaja razvoju velikokrat stoji na poti. Je tako tudi pri množičnem investiranju?

Sprejem posebnega zakona, ki je sicer v pripravi, je nujen, saj obstaja nekaj določb v sistemski zakonski ureditvi, ki tak način zbiranja sredstev za podjetja onemogoča. Velikokrat slišimo, da imamo sistemsko zakonodajo tako kot Avstrijci in Nemci, kar je tudi res, ker smo jo po njih povzeli, vendar pa jo Avstrijci in Nemci posodabljajo in prilagajajo novim razmeram v gospodarstvu, mi pa ne. Avstrijci so nedavno zelo pragmatično sprejeli zakon o alternativnem financiranju, ki ureja prav to obliko financiranja. Enako so to pred nekaj leti storili Italijani. Pri nas se politiki verjetno še ne zavedajo, da implementacija novih poslovnih modelov v obstoječo rigidno zakonodajo dolgoročno ne more biti primerna rešitev.

Zato pa je toliko zagonskih podjetij, ki uspeh gradijo zunaj Slovenije.

Lep primer za to je med drugimi podjetje Cashila, v katerem so razvili platformo za menjavo valut, kot je evro, za kripto valute (bitcoin). Ker družba ni dobila soglasja slovenske centralne banke, je šla na Češko, kjer je dobila licenco njihove centralne banke. Licenca velja za poslovanje po vsej Evropski uniji. Če bomo v Sloveniji še naprej togi in nepripravljeni na spremembe, bo šel ves kapital ven. Slovenija ima ogromno znanja in dinamičen startup ekosistem. Spodbujanje takega okolja je priložnost za celotno državo, da se postavi na zemljevid digitalne Evrope in upraviči naziv zelene referenčne države v digitalni Evropi, s katerim naši politiki pogosto operirajo v javnosti, ko želijo biti všečni.

Tehnologija nas torej dohiteva, četudi si nekateri močno prizadevajo, da ne bi povzročila sprememb, ki se bodo prej ali slej zgodile.

Digitalizacija procesov je v polnem teku. Novi poslovni modeli v praksi že delujejo. Nekateri argumenti so zgolj zatiskanje oči pred prihodnostjo. Sindikati, na primer, sprašujejo, kam z 800 ljubljanskimi taksisti, ko bo Uber vstopil na naš trg. Pri čemer lahko vnaprej zatrdimo, da jih bo vsaj polovica takoj šla delat za Uber. Lahko seveda Uberju in podobnim platformam zapiramo vrata in taksisti ohranijo službe še nekaj prihodnjih let, a kaj bomo storili, ko bodo v množično komercialno uporabo prišla samovozeča vozila, tudi v javnem potniškem in tovornem prometu. Od nas je odvisno, kako hitro bomo nove tehnologije posvojili. Lahko ostanemo država, ki odpira vrata le podjetjem, kot je Magna, lahko pa sledimo na primer zgledu Estonije in Nizozemske ter iščemo svoje priložnosti tudi v novih oblikah ekonomije – delitveni ekonomiji in v krožnem gospodarstvu.

Z napredkom umetne inteligence in digitalizacije bodo bistveno manj potrebni nekateri poklici, na primer prevajalci, pravniki, učitelji, računovodje, proizvodni delavci, ste nedavno ugotavljali v eni od delovnih skupin, ki se ukvarja s prihodnostjo dela.

Mehansko prevajanje je z google translate že v množični uporabi. Japonske turiste že zdaj lahko vidite z napravami, ki jim izrečeno besedo sinhrono prevedejo v enega izmed svetovnih jezikov. Pravniki so tudi med bolj ogroženimi. Ameriška banka je na primer razvila program, v katerega vneseš bančno pogodbo, program pa te nato opozori na pravna tveganja pri vsakem od pogodbenih določil. Za zdaj to za dobre zaslužke še delajo odvetniške pisarne. Ali pa pametne pogodbe, ki temeljijo na tehnologiji podatkovnih blokov (blokchain). S pametnimi pogodbami, s pogodbami, zapisanimi v programskem jeziku, ne bodo več potrebni odvetniki, ki pripravljajo pogodbe, niti notarji, ki potrjujejo pogodbene dogovore. Uslužbence za okenci različnih uradov lahko zamenjajo roboti, ki bodo delovali na podlagi hitro razvijajoče se umetne inteligence, študij se bo iz učilnic prenesel na internet, saj bodo na voljo spletni seminarji. Z razširjeno uporabo posebnih računovodskih programov v naslednjih dvajsetih letih ne bo več potrebnih 99 odstotkov revizorjev in računovodij.

Tržiti moramo predvsem svoja znanja in kompetence, pravite. Tudi podjetja se v potrebi po vse večji agilnosti spreminjajo, delo poteka po projektih, ljudi ne zaposlujejo za nedoločen čas, ker jih za daljše obdobje ne potrebujejo ...

In to morajo imeti mladi pred očmi. Razmišljati bi morali prav obratno kot zdaj, ko se odločijo za študij, potem pa šele razmišljajo, kaj bi delali. Izobraževalni sistem se bo moral prilagoditi tako, da bo lahko posameznik na temelju slike o tem, kaj bo delal v življenju, izbral programe za znanja, ki jih potrebuje, na različnih fakultetah. Tako bi se kdo lahko odločil, da bo odvetnik za področje blockchaina ter izbral modularni študij na fakulteti za računalništvo in pravni fakulteti. Zagotovo pa tega poklica ne bo mogel opravljati, če bo obiskoval samo Pravno fakulteto v Ljubljani, na primer. Sam sem študiral pravo in več kot 70 odstotkov vsebin me sploh ni zanimalo. Ne vem, zakaj še vedno predavajo tri podobne teoretične predmete, kot so rimsko pravo, pravna zgodovina in uvod v pravoznanstvo, nimajo pa v 3. ali 4. letniku na primer IT-prava. Pa tudi na ekonomski fakulteti je še vedno smer računovodstvo, ko pa že obstaja tehnologija, ki bo nadomestila večino sedanjih računovodij in revizorjev.

Študenti imajo tudi premalo stika z realnim sektorjem in dejanskimi potrebami na trgu dela, kajne?

Fakulteta te ne more pripraviti za življenje in ne daje v praksi uporabnih znanj. Sam sem šele prvi dan v službi na banki prvič videl pogodbo za večstomilijonsko zadolževanje banke. Ko sem začel svoj posel v Lemur Legal, sem prvič videl licenčno pogodbo za razvoj in trženje programske opreme. Zato je pomembno, da je mlad človek samoiniciativen in aktiven že med študijem ter da išče priložnosti za prakso v realnem sektorju. Moja kolegica, ki se je odločila za študij športnega prava v Madridu, je na primer pol leta nabirala teoretično znanje na fakulteti, pol leta pa delala v odvetniški pisarni.

Pa vendar je pogodba za delo za nedoločen čas za večino ljudi še vedno ključnega pomena.

Korporativni svet je krut in te izpljune, kadarkoli hoče. Sam sem to večkrat iz prve vrste videl pri sodelavcih v banki. Ko te k sebi pokliče kadrovik, veš, da je konec. Novi poslovni modeli so tukaj, podjetja vse bolj delujejo projektno, njihovo poslovanje je vitko, zato morajo biti tudi glede kadrov čim bolj fleksibilna. Za mlade ne bi smel biti cilj zaposlitev za nedoločen čas, temveč iskanje priložnosti, kako čim bolje tržiti svoje veščine. Oklepanje neke stalne službe je zgrešeno. Sindikati ves čas govorijo, da bomo kmalu vsi prekarni delavci, po drugi strani pa me zanima, koliko jih, ko so v tujini, uporablja Airbnb in Uber.

Politika sama priznava, da ima premalo znanja in zato tudi premalo poguma. Česa bi se lahko naučili iz nedavnega podpisa partnerstva Pipistrela z Uberjem in iz milijardne prodaje Outfit7?

Podjetji sta nastali izključno s slovenskim znanjem, kar je dokaz, da znanje imamo. In da lahko tudi majhna podjetja sodelujejo s svetovnimi korporacijami. Se pa ves čas zaletavamo v zakonodajo. Ustvariti moramo okolje, ki bo spodbujalo razvoj inovativnih podjetij. Ne moremo sicer konkurirati Indiji ali kaki drugi večji državi s številom razvijalcev programske opreme. Lahko pa se osredotočimo na eno nišo znotraj digitalne ekonomije in postanemo vodilni v svetu. Ena izmed takih niš je lahko blockchain tehnologija. Ta bo drastično spremenila zasebni in javni sektor. Minister Koprivnikar je pred nekaj dnevi na svojem facebook profilu zapisal, da v blockchain tehnologiji vidi veliko priložnost za Slovenijo. A za uresničevanje te vizije bodo potrebni pametni in pogumni politiki. In naši bi se lahko tega naučili prav iz primera Pipistrel in Outfit7.