Kronično pomanjkanje sodnih izvedencev s področja klinične psihologije je povezano s širšim problemom pomanjkanja kliničnih psihologov pri nas, so opozorili v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije. »Po številu specialistov klinične psihologije smo pod svetovnim povprečjem in na zadnjem mestu v Evropi,« je poudarila predsednica zbornice dr. Sana Čoderl Dobnik. Konkretni podatki kažejo, da imamo v primarnem zdravstvu na 100.000 prebivalcev le tri specialiste klinične psihologije.
V sodstvu je problem podoben. Po besedah Čoderl-Dobnikove je trenutno na voljo 24 sodnih izvedencev, ki letno obravnavajo okoli 160 primerov, z uveljavitvijo družinskega zakonika pa se bo število zadev po njenih ocenah povečalo na okoli 600.
Država išče druge »strokovnjake«
Ministrstvo za pravosodje skuša problem pomanjkanja sodnih izvedencev s področja klinične psihologije urediti tako, da bi njihovo delo prepustilo tudi družinskim terapevtom, ki pa za to delo, kot so poudarili v Zbornici kliničnih psihologov, niso ustrezno izobraženi. Takšen ukrep bi slabo vplival na izjemno občutljivo področje družinskih odnosov in razvoj otrok, so prepričani v zbornici.
»Znanost ponuja standardizirane, veljavne in zanesljive psihološke instrumente za ocenjevanje osebnosti. To pomeni, da tega ne počnemo samo na oko, ampak imamo za to merske instrumente. Dodiplomski in magistrski študij psihologije pa sta tista, ki dajeta ta znanja,« je razložila dolgoletna sodna izvedenka dr. Polona Matjan Štuhec. Poudarila je tudi, da se klinični psihologi med specializacijo srečajo z različno psihično zdravimi in motenimi osebami, kar jim kot osnova služi tudi v diagnostični fazi izvedenstva. Družinski terapevti, ki se šolajo na teološki fakulteti, ustreznih znanj in kompetenc za psihološko izvedenstvo ne morejo pridobiti, je dodal prof. dr. Valentin Bucik z ljubljanske filozofske fakultete.
»Država bi morala v zdravstvu odpreti 200 delovnih mest za specialiste klinične psihologije,« je poudarila Čoderl-Dobnikova. Ministrstvo za pravosodje pa raje išče druge »strokovnjake«, ki bi pokrili in prikrili ta nedelujoči sistem, je opozorila Čoderl-Dobnikova. »Bomo prihodnost presojanja o dobrobiti otrok in mladostnikov zaupali vsakomur, ki se za tako odločanje ponudi?« se sprašuje.
