Višji sodniki so po naših neuradnih podatkih razveljavili sodbo, s katero so marca lani na ljubljanskem okrožnem sodišču Milana Trivkovića oprostili vpletenosti v grozljivo ugrabitev Zorice Škrbić junija 2014. Tožilstvo je s svojimi argumenti v celoti prepričalo višje sodišče, ki je odredilo novo prvostopenjsko sojenje.
Edini, ki ni priznal
Trivković je bil obtožen sodelovanja v hudodelski združbi, ki je 26. junija 2014 v ljubljanskem Trnovem pri belem dnevu ugrabila 32-letno Škrbićevo, jo odpeljala do skrivališča v gozdu na obrobju Ljubljane, privezala za drevo in skoraj devet ur zverinsko mučila. Proti jutru so jo odpeljali v Podpeč in vrgli iz avta, zaradi hudih poškodb pa je kar tam na cesti umrla. Škrbićeva je bila partnerica Dejana Vidmarja, vpletenega v rop sefov SKB, in druščina se je namenila, če ne zlepa pa zgrda, izvedeti, kje je okoli 20 milijonov naropanih evrov, ki jih niso nikoli našli. Željko Petrović, Blagoje Sazdov in Senad Livadić so vpletenost v ugrabitev in mučenje priznali že na predobravnavnem naroku; na podlagi sporazuma o priznanju krivde so dobili 15, 14 oziroma dve leti in dva meseca zapora. Trivković je bil edini, ki ni priznal in zoper katerega so opravili celotni dokazni postopek. Obtožen je bil, da je žrtev poprej opazoval, da bi se s pajdaši seznanili z njenimi dnevnimi navadami, bil naj bi tudi tisti, ki je avto z ugrabljeno vozil zadnji del poti v gozdu, kjer sta jo nato Petrović in Sazdov na nepredstavljivo grozljive načine mučila vso noč.
Trivković je to vseskozi zanikal in po končanem sojenju tudi dočakal oprostilno sodbo. »So okoliščine, ki so sumljive, a ne pripeljejo do nedvoumnega zaključka, da je storilec res on,« je na koncu razsodila sodnica Vesna Podjed. Prijatelji, ki so Trivkoviću dali alibi, sicer sodnice niso čisto prepričali, ampak po drugi strani tudi ne pokojničina mama, ki je na sodišču prav v Trivkoviću prepoznala moškega, ki naj bi enkrat, ko je bila Zorica še živa, posedal v avtu pred njenim stanovanjem. Za volanom bi lahko sedel tudi kdo drug, ki bi mu bil podoben, je menila Podjedova in dodala, da sta si Trivković in Petrović precej podobna in da ju je tudi neka druga priča zamenjala.
Pretepena priča
Tožilka Mateja Gončin je na sodbo že takoj napovedala pritožbo in napoved je tudi uresničila. Pred mesecem je skupaj s kolegom Boštjanom Jegličem na javni seji višje sodnike prepričevala, da oprostilna sodba ne more biti pravilna. Navedla je več razlogov. Med drugim se ji ni zdelo prav, da prvostopenjsko sodišče ni hotelo opraviti ogleda kraja mučenja. Če bi ga videli, bi si lažje predstavljali, kako težko ga je najti, a da za Trivkovića to ne bi bilo tako, saj živi v bližini, je dejala. Sodnikom je povedala, da bi morali Zoričini mami verjeti, opozorila pa tudi na pričanja zaščitenih prič, ki so v tem postopku igrale pomembno vlogo. Po oceni tožilstva so Trivkovića obremenile, bi ga pa še bolj, če se ga ne bi bale. Njegovi prijatelji naj bi jim namreč odkrito verbalno grozili in bili tudi fizično nasilni. Eno so pred sojenjem pretepli, čez nekaj dni pa so jo poskušali še zbiti z avtom, je dejala Gončinova. In tudi, da je eden od obtoženčevih prijateljev žrtvinemu bratu priznal, da mu je moral zagotoviti alibi.
Zagovornik Blaž Kovačič Mlinar je po drugi strani dejal, da bi Trivković kaznivo dejanje že na začetku priznal, če bi ga v resnici storil. Za priznanja mu je, kot je dejal, tožilstvo ponudilo dokaj nizko kazen. Toda hotel si je oprati ime, je poudaril. »Edino vprašanje je, ali lahko brez razumnega dvoma pritrdimo, da je to res storil. Menim, ne le da obstaja razumen dvom, obramba je dokazala, da ni kriv,« je bil že ob koncu prvega sojenja prepričan odvetnik. Okrožno sodišče je prepričal, višjega pa očitno ne.
