Protagonista te festivalske mini avanture sta Bong Joon Ho, o čigar Okji je bilo zavoljo Netflixovega blagoslova veliko govora, in Agnès Varda, ki je v Cannes prinesla dokumentarec Visages-Villages (Obrazi-vasi).
Prvi je bombastičen primerek brezosebne multipleks kulture, ki lepo pokaže, kako talentirani cineasti s prehodom v ameriški produkcijski sistem izgubijo identiteto in razvodenijo v sentimentalni sporočilnosti, drugi duhovita, poetična in na koncu tudi ganljiva miniatura, ki ohranja upanje v film kot generator čustev. Okja, mešanica veganske agitke in E. T., ni brez kvalitet, toda kombinacija spielbergovske melodrame in družbene kritike redko diha v avtentični maniri. Zgodba o deklici in »pošasti«, gensko spremenjenem pujsu, ki ga amoralna korporacija pod vodstvom Tilde Swinton prodaja kot zdravo hrano, je precej bleda senca Bongovih korejskih hitov. Film Agnès Varda po drugi strani prinaša rezultat kreativnega sodelovanja med neuničljivo novovalovko in fotografom J. R., čigar galerija so odprti javni prostori, ki v novem projektu združuje fasade podeželskih objektov in portrete ljudi v nadnaravni velikosti. Ne gre za suhoparno dokumentiranje umetniškega projekta, temveč za sublimacijo režiserkinega opusa, ki od nekdaj temelji na marginaliziranem posamezniku in njegovi vlogi v družbi.
Film, ob katerem se zvrti
Kje začeti ob novem filmu švedskega wunderkinda Rubena Östlunda, ki je pred tremi leti z Višjo silo prestopil v art mainstream? Eden najbolj provokativnih in konsistentno zanimivih evropskih avtorjev s filmom Kvadrat (The Square) gledalca izčrpa tako intelektualno kot fizično; skoraj dve uri in pol trajajoča družbena satira obdela toliko tem in čustvenih registrov, da se ti zvrti.
Prične se s spektakularno duhovito zafrkancijo na temo puhlosti galerijskih kustosov, konceptualne umetnosti in pompozne izpraznjenosti sodobne PR-mašinerije ter nadaljuje z obdelavo relevantnih aktualnih vprašanj, od vse večje razslojenosti (skandinavske) družbe, vloge privilegiranega posameznika, pomanjkanja solidarnosti do (ne)zaupanja v sočloveka.
Vse se začne, ko Christianu, muzejskemu kustosu, na ulici ukradejo denarnico in telefon. Ta čedni, uspešni in samozavestni pripadnik kulturne elite bo z vsako nadaljnjo potezo stopal v globlje močvirje, ki bo nazadnje razgalilo njegovo aroganco, zlorabo pozicije moči in amoralnost do deprivilegiranih. Östlund je velemojster minimalistične situacijske komike, režiser, ki vsakemu prizoru pusti, da zadiha in da (v praviloma dolgih kadrih) razvije avtentično medčloveško interakcijo. Stranski efekt tovrstnega principa so dolgi, mestoma neenotni in dramsko razpršeni filmi, ki pa vrejo od provokativne nekonvencionalnosti in teatra absurda. Kvadrat bo brez dvoma en najbolj markantnih filmov leta.
Protest velikih
Claire Denis je s še kopico drugih eminentnih avtorjev letos (znova) pristala zunaj tekmovalnega programa. Selektor Thierry Frémaux ji je verjetno ponudil stranski Poseben pogled, pa se je raje odločila za »odpadniško« sekcijo Štirinajst dni režiserjev, naplavino maja '68, ki bi načeloma morala odkrivati nove talente. V zadnjih letih so se za znameniti Quinzaine – malo iz protesta, malo pa tudi zavoljo imidža – odločili mnogi avtorski velikani, letos med drugim Abel Ferrara in Bruno Dumont. Denisovi, verjetno najboljši sodobni francoski cineastki, tekmovalni Cannes očitno ni usojen, kar v primeru filma Lepa notranja svetloba vendarle preseneča, saj je nabit z »red carpet« potencialom (Juliette Binoche, Gerard Depardieu, Bruno Podalydes…), obenem pa gre za režiserkin najbolj komunikativen film doslej, še več, za romantično komedijo (po francosko), zgodbo o rahlo zmešani petdesetletni umetnici (Binoche) v iskanju »prave ljubezni«. Kar pomeni serijsko menjavanje ljubimcev, občasen seks z možem, s katerim se ločuje, in analizo čustvenih zablod, ki jih v huronski sklepni sekvenci zaupa evidentno šarlatanskemu vedeževalcu Gerardu Depardieuju!
