Prosilca za azil S. H. iz Afganistana, ki ga je med prvomajskimi prazniki policija na Viču nasilno vklenila in ga odpeljala v Center za tujce v Postojni, je upravno sodišče z naglo intervencijo že po nekaj dneh izpustilo na prostost. Prosilci za azil so po mednarodnem pravu – med drugim z Ženevsko konvencijo in z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah – posebej zaščiteni pred poseganjem v njihovo osebno svobodo, torej pred zapiranjem.
Zakonska luknja
Sodišče je ugotovilo, da je sicer res, da je bil februarja letos za S. H. sprejet pravnomočen sklep o odstranitvi v Nemčijo, ki naj bi prevzela obravnavo njegove prošnje za azil. A to še ne pomeni, da je Afganistanec s tem izgubil status prosilca za azil v Sloveniji in ga je zato mogoče zapreti. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da Slovenija v zakonu o mednarodni zaščiti, ki se nanaša na prosilce za azil, v resnici sploh nima ustrezno urejenih pogojev za odvzem prostosti. Policija in ministrstvo za notranje zadeve se zato pri zapiranju prosilcev za azil sklicujeta kar na zakon o tujcih. Vendar prosilci za azil niso zgolj tujci, ampak je njihov položaj posebej ranljiv in bi zato morale biti tudi okoliščine njihovega zapiranja za rešetke skrbno določene.
Enako kot Slovenija imajo to področje slabo urejeno tudi druge države. Zaprti prosilci za azil zaradi tega sprožajo tožbe, vendar se sodišča velikokrat postavijo na stran policije. Pomembna letošnja sodba sodišča Evropske unije pa je to že spremenila: sodišče je odločilo, da morajo države članice določiti »objektivna merila« za odvzem prostosti prosilcem za azil v zakonodaji in se ne morejo zanašati le na naknadne odločitve sodišč.
Slovenija ga noče
Povrhu vsega pa je S. H. od policije, ki je sicer trdila, da ga bo predala Nemčiji, prejel kar odločbo o vračanju v Afganistan. Ali bi ga v praksi slovenski policisti res lahko vrnili v Afganistan, je odprto vprašanje, saj Afganistan vračanju svojih državljanov nasprotuje. Prav tako je težko določiti, kam Afganistance vrniti, glede na to, da v državi divja vojna. Dejstvo pa je, da je vračanje prosilcev za azil v Afganistan, kjer talibani po propadu mednarodne vojaške akcije spet pridobivajo politično in vojaško moč, v Evropi trend. Težji kot je tamkajšnji položaj, bolj se zahodne države trudijo z vračanjem beguncev v Afganistan »dokazati«, da so državo uspešno »demokratizirale«.
Za S. H., ki je bil v Afganistanu mučen, bi bilo vračanje domov (bodisi iz Nemčije bodisi iz Slovenije) osebna katastrofa. V Evropi je že pet let. Od tega večino časa v Sloveniji, kjer si je do določene mere že uspel urediti tudi življenje in skleniti krog prijateljstev. Kljub temu pa se Slovenija ni odločila za prevzem odgovornosti zanj. Tega Slovenija ni storila niti v podobnem primeru sirske družine Sulejman-Korba, ki so jo policisti nedavno z dojenčkom deportirali na Hrvaško, četudi bi po dublinski zakonodaji lahko ostali pri nas.
Zaradi birokratskega pingponga je zdravje S. H. že zelo načeto. Policija ga je namreč v minulih letih nezakonito zaprla že šestkrat, na kar je opozorilo tudi upravno sodišče. V petih letih pa nihče od uradnikov S. H. sploh še ni vprašal, zakaj prosi za azil.
